4. maj 1980: Smrt diktatorja Tita

 4. maj 1980: Smrt diktatorja Tita

Četrtega maja 1980 je v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani umrl Josip Broz Tito, ki je imel do smrti v Jugoslaviji absolutno oblast. Po njegovi smrti se je prepričanje v kontinuiteto titoizma odražala v sintagmi ≫Tudi po Titu – Tito≪. Tito, s pravim imenom Josip Broz, je bil jugoslovanski politik, maršal (od 1943), ki se je rodil 7. 5. 1892 v Kumrovcu.

Po poklicu je bil kovinar, leta 1914 avstro-ogrski vojak, od leta 1915 pa v ruskem ujetništvu. Leta 1917 je vstopil v Rdečo armado, od leta 1925 pa je odločilno sodeloval pri oblikovanju Komunistične partije Jugoslavije. V letih 1928 – 1934 je bil zaprt, ker so v njegovem stanovanju našli bombe. Kasneje je živel v tujini (Dunaj, Moskva), po Stalinovih čistkah v KP Jugoslavije od decembra 1937 (formalno 1939) je bil njen generalni sekretar.

Med drugo svetovno vojno je organiziral in vodil partizansko vojsko v boju proti nemškim in italijanskim okupacijskim silam, istočasno je partizansko vojsko izkoristil za krvavo komunistično revolucijo in svoj prihod na oblast. Od drugega zasedanja AVNOJ-a novembra 1943 je bil predsednik začasne revolucionarne vlade, po sporazumu s predsednikom jugoslovanske kraljeve vlade Šubašićem (7. 3. 1945) pa predsednik enotne vlade. Po izločitvi demokratične opozicije in zmagi komunistične Ljudske fronte na ≫volitvah≪ je bil v letih 1945 – 1953 ministrski predsednik, od leta 1953 predsednik države – od leta 1963 celo dosmrtni predsednik.

Ker ga je nameraval Stalin odstaviti, je prišlo leta 1948 do spora z informbirojem. Po obdobju nasilne kolektivizacije in obračunov z ≫informbirojevci≪ je prišlo do razvoja nacionalnega komunizma (titoizem, samoupravljanje), ki je vključeval prvine tržnega gospodarstva in odprte meje na Zahodom. V tem času je bilo okoli 1 milijon delavcev migrantov. Dosegel je ustanovitev gibanja neuvrščenih držav, kjer je bila jugoslovanska vloga tudi plod Titovih velikih državniških ambicij. Na podlagi močnega kulta osebnosti je postal simbolna integracijska figura jugoslovanske večnarodne države, vendar pa njegovo delovanje ni zagotovilo zadostnih temeljev za nadaljnji obstoj skupne države Jugoslavije.

Titovi nasledniki

Že dvajset let pred Titovo smrtjo (4. 5. 1980) se je začelo postavljati vprašanje njegovega naslednika. Najprej je ≫po tihem≪veljalo, da ga bo nasledil Aleksandar Ranković, po njegovem padcu pa so konec 60-ih let začeli uvajati kolektivna vodstva. Najprej je bilo tako v partiji, nato tudi v državi. Ko je bil Tito bolan, so se začela pojavljati ugibanja, ali bo Jugoslavija po njem obstala. Večina ljudi je bilo prepričanih v nadaljnji obstoj Jugoslavije in socializma. Prenos oblasti je sicer potekal brez večjih pretresov, v drugi polovici 80-ih let pa je prišlo od tolikšne krize v mednacionalnih odnosih, da je prišlo do oboroženih spopadov in razpada države. Smrt nespornega povojnega jugoslovanskega voditelja je bila začetek konca titovske Jugoslavije, saj država ni bila nič manj bolehna kot njen voditelj. Priprave na čas brez Tita so se v višjih državnih krogih začele v sedemdesetih letih, toda novo obdobje je že kmalu razkrilo dotlej zatajevane bolezni.

Približno v istih letih so umrli še nekateri drugi politiki, ki so zaznamovali politično usmeritev druge Jugoslavije. Februarja 1979 je umrl Edvard Kardelj, vodilni partijski ideolog, pisec povojnih ustav in najpomembnejši slovenski komunistični politik. Januarja 1983 so se poslovili od najpomembnejšega povojnega hrvaškega politika Vladimirja Bakarića. Množica ljudi na pogrebu Aleksandra Rankovića, ki je umrl avgusta 1983, pa je pokazala, da njegove ideje niso zamrle leta 1966, ko je bil kot najpomembnejši srbski politik odstavljen z vseh položajev in upokojen.

Nasledstvo vodilnih položajev v državi je določala ustava, funkcije predsednika države in partije ter vrhovnega poveljnika vojske pa so bile ločene, tako da nihče ni mogel zamenjati osebnosti, ki je poosebljala Jugoslavijo po letu 1945. Za vodilne položaje so bili predvideni kolektivni vodstveni organi, to pa je še najmanj dosledno izvedla Slovenija, ki je za vodstvene položaje uvedla tudi daljši mandat kot druge republike.

Položaj predsednika države je prevzelo kolektivno predsedstvo SFRJ, organ, ki ga je uvedla ustava iz leta 1974. Sestavljali so ga predstavniki vseh republik, po položaju (do leta 1988) pa še predsednik predsedstva centralnega komiteja ZKJ. Predsedniki predsedstva so se menjavali vsako leto, tako da si državljanom Jugoslavije niti ni uspelo zapomniti, kdo v mednarodni javnosti predstavlja njihovo državo.

Predsedstvo je bilo tudi vrhovni vojaški poveljnik. Po republiškem ključu je bilo sestavljeno tudi predsedstvo centralnega komiteja ZKJ. Tako so bile novosti obdobja po Titu ločitev vrhovne partijske in državniške funkcije, kolektivna vodstva in kratkotrajnost mandatov na nekaterih odgovornih položajih.

V naslednjih letih se je politična moč – prej vsaj na videz monolitnega partijskega in državnega vodstva – razdelila na več centrov v državni prestolnici in v republiških prestolnicah, saj se predstavniki republik po izvolitvi na zvezno funkcijo po navadi niso preselili v Beograd, ampak so se tja vozili le na seje. Toda politični boj je tedaj še vedno potekal le znotraj vladajoče stranke.

Padanje mask

Po Titovi smrti 4. maja 1989 so začele padati maske državnega političnega in gospodarskega sistema in jasno so se pokazale težave v gospodarstvu. Razlog zanje je bilo veliko zadolževanje v tujini oziroma konec pripravljenosti Mednarodnega denarnega sklada, da bi Jugoslaviji še naprej dajal posojila pod zelo ugodnimi pogoji. Jugoslavija tudi po teh pogojih ni zmogla odplačevati svojih posojil, saj ni zmogla odplačevati niti obresti.

Dolg Jugoslavije v tujini se je od sredine do konca sedemdesetih let več kot podvojil, sredi osemdesetih let pa se je povečal na 20 milijard dolarjev. Nastal je tudi velik trgovinski primanjkljaj. Vse to so pred javnostjo skrivali zlasti med Titovo boleznijo oziroma njegovim umiranjem v ljubljanskem Kliničnem centru. Mesec dni po Titovi smrti pa je Zvezni izvršni svet sprejel sveženj ukrepov, ki naj bi ≫stabilizirali≪ gospodarstvo, da ne bi še bolj ≫padalo≪. Med drugim so tedaj zamrznili cene in za 30 odstotkov devalvirali dinar.

Jugoslavija je vstopila v obdobje tako imenovane gospodarske stabilizacije, s katero naj bi uredili in uravnovesili gospodarstvo.

Predsednica vlade Milka Planinc je optimistično napovedovala stabilizacijo v štirih letih, do tedaj pa je državljanom obljubljala stiskanje pasu. Za ta namen je Skupščina SFRJ v začetku julija 1983 sprejela Dolgoročni program ekonomske stabilizacije.

Deli z ostalimi

Peter Colnar

Sorodni članki