6. maj 1945: Zamejski Slovenci

 6. maj 1945: Zamejski Slovenci

V Gorici je bila velika manifestacija tamkajšnjih Slovencev ob osvoboditvi po drugi svetovni vojni. Žal se končno ni izreklo tako, kot so pričakovali. Tudi pri drugih Slovencih, ki so jih meddržavne meje odrezale od matice, je bilo veliko prizadetosti. Del Slovencev je tudi po 2. svetovni vojni zaradi interesov velikih sil in nacionalističnih apetitov sosednjih držav Italije, Avstrije in Madžarske ostal odrezan od matice naroda v slovenski republiki v federativni Jugoslaviji. Vsi ti deli so se po maju 1945 razvijali v drugačnih družbeno-političnih razmerah; v Italiji in Avstriji niso doživeli komunističnega sistema, nasprotno pa je bila majhna slovenska manjšina na Madžarskem deležna mnogo tršega komunizma, kot je bil jugoslovanski.

Skupni imenovalec narodnega življenja Slovencev v vseh treh državah izven Jugoslavije pa je bila njegova izpostavljenost (načrtnemu in tudi naravnemu) asimilacijskemu pritisku tujerodne države, ki mu slovenski narod, kljub mednarodnopravno zagotovljeni zaščiti in kljub organiziranemu obrambnemu prizadevanju, ni mogel kljubovati. Po petdesetih letih takega razvoja so posledice za Slovence v zamejstvu jasno vidne; doživeli so veliko demografsko izgubo. Primorski Slovenci v Italiji so doživljali najbolj usodne spremembe svojega statusa, sprva kot posledico razvoja mednarodne situacije, ki se je izražal v določitvi njihovega narodnega položaja, pozneje pa tudi kot posledico notranjepolitičnega in družbenega razvoja v Italiji.

Prvo je obdobje dveh let po koncu vojne, ko so bili primorski Slovenci razdeljeni na cono B Julijske krajine, ki je prišla pod slovensko in jugoslovansko upravo, in cono A Julijske krajine, ki je prišla pod upravo Anglo-Američanov (ZVU – Zavezniška vojaška uprava), in se je čakalo na odločitev mirovne konference. V coni B je jugoslovanska vojaška uprava vzporedno z revolucionarnimi spremembami uvedla t. i. ljudsko oblast, kot je bila v preostali Sloveniji. Kljub nenaklonjenosti ZVU se je narodni položaj Slovencev v coni A bistveno izboljšal v primerjavi z obdobjem fašizma. Slovenščina je postala eden uradnih jezikov.

Jeseni 1945 so se odprle slovenske osnovne in srednje šole. V političnem življenju je prevladala močna protifašistična usmeritev in vpliv OF; ta je bila, kot v Sloveniji, pod popolnim vplivom KP Slovenije, ki je stavila na proletarsko antifašistično solidarnost z italijanskim delavstvom. Zavračanje sodelovanja v ZVU je imelo za Slovence porazne posledice. ZVU se je naslonila pretežno na Italijane. V svojo upravo je vključila le malo Slovencev, ki pa so bili izrazito protikomunistično usmerjeni. Slovenska narodna skupnost v coni A se je ideološko najprej razdelila na kulturnem področju. Šola, radijska postaja Trst 2, Radijski oder, del slovenskega tiska in slovenska verzija lista Glas zaveznikov so bili v rokah tistih, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Levica je ustanovila Slovensko prosvetno zvezo, Glasbeno matico, Zvezo slovenskih kulturnih društev, Slovensko narodno gledališče, Dijaško matico, Založništvo Primorskega dnevnika in Narodno in študijsko knjižnico.

Avgusta 1946 so se začeli v Gorici povezovati v Slovensko demokratsko zvezo liberalno in katoliško usmerjeni Slovenci. Pred vojno so bili vsi antifašisti, med njo so nekateri sodelovali z OF, drugi pa so podpirali jugoslovansko vlado v Londonu. Njihova usmeritev je bila izrazito antikomunistična; izdajali so Demokracijo. Slovenske politične razklanosti ni mogla zaustaviti niti nuja, da Slovenci strnejo svoje vrste proti pritisku italijanskih meščanskih sil. OF pod vodstvom KP Slovenije se je avgusta 1947 preoblikovala v Demokratično fronto Slovencev. 171 XVIII. Prevzemanje sovjetskih vzorov in komunistična diktatura (15. 9. 1944–26. 2. 1946) Pariška mirovna pogodba (1947) je vzpostavila nov položaj. Med primorske Slovence se je zarezala nova meja. Slovenci v Kanalski dolini (2000), Reziji, Beneški Sloveniji (25.000) ter na Goriškem (22.000) so prišli ponovno pod suverenost Italije, tržaški (45.000) in istrski Slovenci (Koprščina) in del Hrvatov (Bujščina) pa so bili vključeni v STO, razdeljeno na cono A (Trst z okolico) pod začasno zavezniško vojaško upravo in cono B (Koprščina in Bujščina) pod jugoslovansko upravo.

Trajni statut, ki je predvideval za to državo parlamentarno skupščino in guvernerja, ni bil nikoli uresničen in STO pravzaprav ni zaživelo. Mirovna pogodba je deloma popravila krivico, ki je bila prizadeta Slovencem z mirovno pogodbo leta 1920, saj se je obseg republike Slovenije povečal za okrog 5000 kvadratnih km in 170.000 prebivalcev. Pod rimsko oblastjo se je še vedno znašlo okrog 49.000 Slovencev, ki jim je mirovna pogodba zagotavljala le splošno zaščito človečanskih pravic; manjšinskega vprašanja niso vnesli v mirovno pogodbo. Povrnjena italijanska oblast je na Goriškem in Videmskem izvajala hud nacionalistični pritisk glede prepovedi slovenskega jezika v javni rabi in evračanja slovenskega premoženja, ki ga je zaplenil fašistični režim.

Deli z ostalimi

Peter Colnar

Sorodni članki