V Gorici je bila velika manifestacija tamkajšnjih Slovencev ob osvoboditvi po drugi svetovni vojni. Žal se končno ni izreklo tako, kot so pričakovali. Tudi pri drugih Slovencih, ki so jih meddržavne meje odrezale od matice, je bilo veliko prizadetosti. Del Slovencev je tudi po 2. svetovni vojni zaradi interesov velikih sil in nacionalističnih apetitov sosednjih držav Italije, Avstrije in Madžarske ostal odrezan od matice naroda v slovenski republiki v federativni Jugoslaviji. Vsi ti deli so se po maju 1945 razvijali v drugačnih družbeno-političnih razmerah; v Italiji in Avstriji niso doživeli komunističnega sistema, nasprotno pa je bila majhna slovenska manjšina na Madžarskem deležna mnogo tršega komunizma, kot je bil jugoslovanski.
Skupni imenovalec narodnega življenja Slovencev v vseh treh državah izven Jugoslavije pa je bila njegova izpostavljenost (načrtnemu in tudi naravnemu) asimilacijskemu pritisku tujerodne države, ki mu slovenski narod, kljub mednarodnopravno zagotovljeni zaščiti in kljub organiziranemu obrambnemu prizadevanju, ni mogel kljubovati. Po petdesetih letih takega razvoja so posledice za Slovence v zamejstvu jasno vidne; doživeli so veliko demografsko izgubo. Primorski Slovenci v Italiji so doživljali najbolj usodne spremembe svojega statusa, sprva kot posledico razvoja mednarodne situacije, ki se je izražal v določitvi njihovega narodnega položaja, pozneje pa tudi kot posledico notranjepolitičnega in družbenega razvoja v Italiji.
Prvo je obdobje dveh let po koncu vojne, ko so bili primorski Slovenci razdeljeni na cono B Julijske krajine, ki je prišla pod slovensko in jugoslovansko upravo, in cono A Julijske krajine, ki je prišla pod upravo Anglo-Američanov (ZVU – Zavezniška vojaška uprava), in se je čakalo na odločitev mirovne konference. V coni B je jugoslovanska vojaška uprava vzporedno z revolucionarnimi spremembami uvedla t. i. ljudsko oblast, kot je bila v preostali Sloveniji. Kljub nenaklonjenosti ZVU se je narodni položaj Slovencev v coni A bistveno izboljšal v primerjavi z obdobjem fašizma. Slovenščina je postala eden uradnih jezikov.
Jeseni 1945 so se odprle slovenske osnovne in srednje šole. V političnem življenju je prevladala močna protifašistična usmeritev in vpliv OF; ta je bila, kot v Sloveniji, pod popolnim vplivom KP Slovenije, ki je stavila na proletarsko antifašistično solidarnost z italijanskim delavstvom. Zavračanje sodelovanja v ZVU je imelo za Slovence porazne posledice. ZVU se je naslonila pretežno na Italijane. V svojo upravo je vključila le malo Slovencev, ki pa so bili izrazito protikomunistično usmerjeni. Slovenska narodna skupnost v coni A se je ideološko najprej razdelila na kulturnem področju. Šola, radijska postaja Trst 2, Radijski oder, del slovenskega tiska in slovenska verzija lista Glas zaveznikov so bili v rokah tistih, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Levica je ustanovila Slovensko prosvetno zvezo, Glasbeno matico, Zvezo slovenskih kulturnih društev, Slovensko narodno gledališče, Dijaško matico, Založništvo Primorskega dnevnika in Narodno in študijsko knjižnico.
Trajni statut, ki je predvideval za to državo parlamentarno skupščino in guvernerja, ni bil nikoli uresničen in STO pravzaprav ni zaživelo. Mirovna pogodba je deloma popravila krivico, ki je bila prizadeta Slovencem z mirovno pogodbo leta 1920, saj se je obseg republike Slovenije povečal za okrog 5000 kvadratnih km in 170.000 prebivalcev. Pod rimsko oblastjo se je še vedno znašlo okrog 49.000 Slovencev, ki jim je mirovna pogodba zagotavljala le splošno zaščito človečanskih pravic; manjšinskega vprašanja niso vnesli v mirovno pogodbo. Povrnjena italijanska oblast je na Goriškem in Videmskem izvajala hud nacionalistični pritisk glede prepovedi slovenskega jezika v javni rabi in evračanja slovenskega premoženja, ki ga je zaplenil fašistični režim.
