Skriptor licejske knjižnice v Ljubljani Miha Kastelic si je zamislil nov almanah slovenskega pesništva Krajnsko čbelico. Ob sodelovanju Franceta Prešerna ter praktični pomoči profesorja in namestnika bibliotekarja ljubljanske licejske knjižnice Matije Čopa mu je zamisel uspelo spraviti čez cenzurne ovire.

Prvi zvezek Kranjske čbelice je izšel 30. aprila 1830. Čop je še svež izvod poslal Jerneju Kopitarju na Dunaj in mu v pismu sporočil: ≫Mogoče si uboga Čebelica, ko zdaj zlikana prileti k Vam, vsaj na zunaj je namreč izšla tako spodobno, kakor do zdaj le redko katera kranjska knjiga, pridobi več pohvale kakor prej v negližeju. Tukaj je njen izid prebudil več zanimanja, kakor bi moral človek pričakovati, namreč med ljudmi, katerim je bila predvsem namenjena, se pravi med bolj izobraženimi – saj kmetom, za katere že tako toliko drugih piše, ni bila namenjena.≪

V prvem zvezku Čbelice so bile izmed 38 pesmi samo tri Prešernove, v drugem, tretjem in četrtem pa so njegove pesmi zavzemale osrednje mesto. Prikrit odpor nasprotnikov je po izidu tretjega zvezka, v katerem je bila objavljena tudi Prešernova satira Nova pisarija, prerasel v odkrito nasprotovanje. Ta boj se je prepletel s črkarsko pravdo, ki je sicer potekala v časopisju, vendar je bila Krajnska čbelica s svojim programom njeno pravo ozadje in nazadnje tudi zmagovita stran. S svojimi prvimi štirimi zvezki je Krajnska čbelica odprla vrata slovenskemu posvetnemu pesništvu. Nenadomestljiva je bila tudi njena vloga pri uveljavljanju slovenščine med domačimi izobraženci. Zadnji, peti zvezek je izšel šele leta 1848, vendar je takrat njen čas že minil. Med Slovenci so že bile Prešernove Poezije, od leta 1843 pa so izhajale Novice …

DELITE