8. februarja praznujemo Slovenci svoj  kulturni praznik. Na  ta  dan  se je leta 1848 je umrl slovenski pesnik dr. France Prešeren. Rodil se je 3. decembra leta 1800 v Vrbi.

Kaj je zapisal o Prešernovem Krstu pri Savici literarni zgodovinar in pisatelj, akademik France Bernik, med letoma 1992 in 2002 predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, umrl 27. aprila 2020:

“Zaradi krščanske verske tematike je Krst pri Savici naletel ob izidu na izjemno ugoden odmev pri duhovščini. Podobno si lahko razlagamo pred tem tudi njegovo objavo v Novicah. Večina Prešernovih sodobnikov je namreč pesnitev sprejela kot potrditev slovenstva in krščanstva, dveh vrednot, ki sta bili za pesnikovega življenja in še dolgo potem neločljivo združeni.

Liberalci so se odpovedali Črtomiru

Odločna diferenciacija se je pokazala leta 1905 ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani, ko se je slovenska javnost v razumevanju in vrednotenju “povesti v verzih” razklala v dva tabora. Predstavniki in somišljeniki liberalne in socialne stranke so se dobesedno odpovedali Črtomiru, označili so ga za nejunaka in suženjski značaj, za “volkodlaka”: Izjema med njimi je bil Ivan Prijatelj. Po njegovem je Krst predvsem samoizpovedna pesem v kateri se je Prešeren pod vplivom nesrečnih življenjskih izkušenj začasno zatekel v metafizični svet in postal “brezpogojen vernik”, nato pa se je vrnil k svojemu prvotnemu svetovnemu nazoru, svobodomiselstvu.

Podobno – pristransko in okrnjeno – kot liberalni in socialnodemokratski publicisti so tudi katoliški kritiki brali pesnitev in dvignili Črtomira v mit, vendar v mit z nasprotnim, pozitivnim predznakom. Razumeli so ga kot kristjana in duhovnika, kot človeka “krepostnega heroizma”. Razlike pri branju Prešerna, zlasti Krsta pri Savici, so se v naši zgodovini seveda pojavljale v vseh časih, najbolj radikalno po drugi svetovni vojni, v obdobju totalitarne politične oblasti v Sloveniji, ko je uradna marksistična ideologija upoštevala samo Uvod pesnitve, ne pa njen glavni, kontemplativni del, ne nazadnje sam “krst”, po katerem se pesnitev imenuje.

Pravi Črtomir

Danes je drugače. Odpadel je pritisk dogmatskega mišljenja in vsi pogledi imajo enake možnosti, da se do Prešernovih Poezij opredelijo svobodno, brez cenzure ali samocenzure. Zdaj, ko je ideološki “horizont pričakovanja” preseženo stališče v razumevanju umetnosti, smemo in smo hkrati dolžni upoštevati Prešernovo lirskoepsko pesnitev v celoti. Bilo bi nedopustno, če bi se osredotočili samo na Uvod in opustili glavni del pesnitve, kajti nobenega njenega dela ne moremo samovoljno zavrniti ali preoblikovati v smislu neke ideologije: Šele ko se izognemo vsakršnemu nasilju nad pesnitvijo, se nam odpre možnost, da se približamo pravi, bolj verodostojni podobi Črtomira.

0 njem bi danes – ob vsej strpnosti do drugačnih pogledov – mogli razmišljati npr. takole: če Črtomir ob izgubljeni svobodi svojega rodu kot osrednji vrednoti odkrije v erotiki, v ljubezni do ženske, nov smisel življenja – ali je to v nasprotju s poglavitnim sporočilom Prešernovih Poezij? In če Črtomira potem ogoljufa tudi ta vrednota in se izkaže, da je ljubezen, to je Bogomila, zanj nepreklicno izgubljena – mar naj glavni junak zato obupa in se poslovi od življenja? In ko se po dveh pogubnih udarcih še tretjič pobere in odloči za iskanje novega smisla, bi mu najbrž težko pripisali nemoč ali pasivnost, kar so mu očitali. Tembolj, ker se za zadnji korak, za nadosebni smisel življenja, odloči po globljem premisleku, ko spozna bistveno razliko med nasilnim, v pravem pomenu militantnem širjenjem nove vere in evangeljskim oznanjanjem krščanstva.

Črtomirov prožni duh

Mar lahko po vsem tem spregledamo resnično prožnost njegovega duha, ki mu omogoči, da ne klone in spet najde zvezo z ljudstvom, da ljudstvu spet začenja služiti, čeprav na drugačen način – zdaj kot oznanjevalec nove vere, ki rojake in sebe še posebej povezuje z zahodno kulturo.  Poudarek je torej na Črtomirovem najdenju novega smisla življenja, nove duhovne istovetnosti. Temo o pokristjanjenju, ki ni bila redka v obdobju romantike, in sam Krst pri Savici je tedaj mogoče razumeti zgodovinsko, kot temo o usodnem srečanju Slovencev z evropsko kulturo.”

DELITE