24. maja 1885 je izšel zakon, ki je pooblaščal varnostna oblastva v Avstriji in s tem tudi na Slovenskem, da lahko pod določenimi pogoji dovolijo prostitucijo. V kazenskem zakoniku iz leta 1852 je sicer veljala prostitucija za ≫obrtniško nečistovanje≪ in bila razglašena za kaznivo dejanje. Po spremembi so konec 19. stoletja tudi po mestih na Slovenskem začele delovati javne hiše.

Zdravstveni in policijski nadzor je zajel samo kasarnirane in posamično registrirane prostitutke, veliko težav pa je še vedno povzročala močno razširjena tajna, nenadzorovana prostitucija. Številne lahkoživke so bile tudi v 19. stoletju sestavni del podobe mest na Slovenskem. ≫Uradovale≪ so zlasti v krajih s številnim vojaštvom in kot poročajo dokumenti, je imela predvsem vojska s prostitucijo, pravzaprav z njenimi posledicami – s spolnimi boleznimi, hude probleme.

Proti koncu 18. stoletja je postajala nevarnost okužb s sifilisom vedno hujša. Skrb za zdravstvene posledice kupljive ljubezni je postopoma nadomestil prejšnji strah pred njenimi moralnimi konsekvencami. Vedno več razpravljavcev je nenadzorovano prostitucijo razglašalo za nevarno zaradi raznašanja spolnih bolezni in vse več je bilo zahtev po njeni legalizaciji in regulaciji.