Prva adventna nedelja je za nami. Hkrati pa tudi spomin na »našo vladarico« Marijo Terezijo (1717–1780) iz rodbine Habsburžanov. Na ta dan pred 240 leti je namreč na Dunaju umrla nadvojvodinja Avstrije, kraljica Češke in Ogrske ter vladarica habsburških dednih dežel. Nikoli ni postala cesarica, ko se jo še danes marsikje zmotno naslavlja!

Zapletena zgodba

Kar zapletena je tale družinska zgodba. Cesar Leopold I., Marijin stari oče, je imel dva sinova, Jožefa in Karla. Cesarski prestol je najprej dedoval starejši in postal Jožef I., vendar je pri triintridesetih letih zbolel za kozami in umrl. Krona je tako pripadala mlajšemu Karlu. Cesar Karel VI. (1685–1740) se je oženil z Elizabeto Kristino in si obupno prizadeval za rojstvo sina, ki bi kasneje nasledil očeta.
Elizabeta Kristina, za katero so najprej mislili, da je neplodna, je po petih letih končno rodila sina Leopolda (1716). Vendar družinska sreča ni trajala dolgo, saj je Leopold kaj kmalu umrl. Elizabeta Kristina je kmalu spet zanosila in 13. maja 1717 se je rodila hči Marija Terezija. Oče (in cesar) Karel se rojstva potomke ni posebej razveselil, želel si je namreč sina. Kasneje sta se vladarju rodili še dve hčerki, Marija Ana in Marija Amalija.

Pragmatična sankcija – hči lahko vlada cesarstvuSpomenik v Šenčurju

Cesarja Karla VI. je zelo skrbela usoda habsburških posesti, zato je s pragmatično sankcijo (1713) poskrbel za pravne temelje ter omogočil vladanje hčerki Mariji Tereziji z družinskim zakonom o dedovanju in nedeljivosti habsburških dežel.
Dr. Igor Grdina na FB dodaja: “Bistvena pri pragmatični sankciji je nedeljivost habsburških dežel. Saj tedaj, ko je bila napisana, Karel ni imel ne sina ne hčerke in ni mogel vedeti, ali ne bo dobil sina. Saj ga je, a je v otroških letih umrl. Pragmatična sankcija ima kar interesantno zgodovino, a njeno jedro je vendarle v nedeljivosti – v smislu, da mora habsburškim deželam vladati en vladar. Brez tega bi lahko Marija Terezija lahko bila dedinja, a kot Ali Baba s štiridesetimi razbojniki … Ti so se res dvignili proti njej v avstrijski nasledstveni vojni, pa razen ‘starega Fritza’ niso kaj dosti opravili – ker so habsburške dežele ostale skupaj. V skladu s pragmatično sankcijo.”
Okoliški evropski vladarji (Francija, Prusija, Bavarska) so se najprej strinjali s pragmatično sankcijo, po Karlovi smrti leta 1740 pa so videli priložnost za razširitev svojih posesti in začela se je vojna za avstrijsko nasledstvo. Pri vladanju neizkušena Marija Terezija je pokazala odločnost in z vojaško silo ter diplomatsko spretnostjo se ji je uspelo obdržati na prestolu, čeprav je izgubila nekaj svojih ozemelj.
Leta 1745 je Franc Štefan I. Lotarinški, soprog Marije Terezije, postal rimsko-nemški cesar, potem ko je krono kratek čas (1742–1745) zadnjič nosil nehabsburški cesar.
V zakonu s Francem Štefanom se jima je rodilo kar 16 otrok, pet sinov in enajst hčera, toda kar nekaj jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu. Najstarejšega sina Jožefa je Marija Terezija priznala za sovladarja (1765), kajti po smrti očeta je kot Jožef II. postal rimsko-nemški cesar. Toda mati mu je hkrati omejila moč, zdel se ji je namreč preveč zaletav in vzvišen. Po njeni smrti je Jožef II. leta 1780 prevzel samostojno vladanje.

»Naposled imajo Habsburžani dedca in še ta je ženska.«

Pruski kralj Friderik II., eden njenih največjih nasprotnikov, naj bi o Mariji Tereziji nekoč dejal: »Naposled imajo Habsburžani dedca in še ta je ženska.«
Njenim podložnikom so boljše življenje prinesle terezijanske reforme državne uprave in pravosodja. S tem se je zapisala v zgodovino! Med drugim, prav vladarica Marija Terezija ima največ zaslug, da so v naših krajih v času njenega vladanja začeli saditi krompir, saj je 16. maja 1767 izdala ukaz o sajenju te poljščine in s tem izboljšala prehranjevalne navade naših prednikov. Zato so ji leta 2008 v Šenčurju pri Kranju postavili spomenik.

DELITE