O nastanku imen Avguštin, Gusti, Avgust, Tino

 O nastanku imen Avguštin, Gusti, Avgust, Tino

Konec avgusta, natančneje 28. avgusta, goduje sveti Avguštin. Uradno sicer Avrelij Avguštin. Že dan prej pa ima god njegova mama, ki je tudi svetnica, Monika. Zaradi njene molitve se je njen razuzdani sin spreobrnil in postal eden največjih svetovnih filozofov in teologov.

Jože Bartolj: Sv. Avguštin. Foto (c): Tino Mamić

Božanski

Ime Avguštin je izpeljanka imena Augustus, ki je zaslovel s cesarjem Avgustom. Po njem se imenuje tudi mesec avgust. Augustus pomeni v latinščini BOŽANSKI ali vzvišen. Danes živi v Sloveniji 450 Avguštinov. Tem je treba prišteti še kako stotino ljudi z izpeljankami imena: Avgustin, Gusti, Guštin, Tin, Tino.

Ime Avguštin je slovenska izpeljanka ali prevod imena Augustinus, ki se je med Slovence razširilo s čaščenjem sv. Avguština. Posebej po tridentinskem koncilu, ko je bilo ob krstu treba za ime izbirati imena najbolj priljubljenih svetnikov, kar je povzročilo, da je večina slovenskih osebnih imen izginila iz rabe.

Pisatelj in filozof

Avrelij Avguštin je postal duhovnik (391) in škof v severnoafriškem Hiponu (396). Ohranjenih je njegovih 500 spisov, govorov in pridig. Zaradi izjemnega vpliva na filozofijo in teologijo ga rimsko-katoliške Cerkev šteje za največjega cerkvenega očeta na Zahodu. Med literarne mojstre se je uvrstil s knjigo Izpovedi. Najpomembnejša knjiga pa je sestavljena iz 22 zvezkov: O Božji državi. Slednja še ni doživela prevoda v slovenščino, čeprav gre za temelj politioloških in socioloških znanosti.

Edina primorska cerkev, posvečena sv. Avguštinu je v Orehovljah pri Mirnu. Foto (c): Tino Mamić

Silvester Čuk, avtor knjige Svetnik za vsak dan, piše: “Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij.”

PS

Moja malenkost je dobila ime po hrvaškemu pesniku, Tinu – Augustinu Ujeviću. Oče se je zaradi lažjega sklanjanja odločil raje za ime Tino kot Tin. Po porodu je mama črko N v imenu zapisala z malce položnejšo srednjo črto od običajne. Medicinska sestra ga je prepisala narobe. Postal sem Tiho. Sestra je bila tudi glasno nejevoljna zaradi “čudnega imena”. Zato je moral oče dati uradno vlogo za spremembo imena.

 

Tino Mamić