Črnogorski poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić, ki je v jugoslovanski skupščini zagovarjal ekstremno velikosrbsko nacionalno stališče, je 20. junija 1928 streljal na štiri poslance Kmečko demokratske koalicije (KDK) in člane Hrvaške seljaške stranke.

Dva hrvaška poslanca sta bila mrtva takoj, prvak HSS in sopredsednik KDK Stjepan Radić pa je zaradi strelnih ran umrl 8. avgusta 1928 Velikosrbska politika je pokazala, da ne namerava deliti oblasti. Zaradi tega je nastopilo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev obdobje izrazite politične polarizacije. Opozicijske stranke so ostro nasprotovale politični hegemoniji srbskih strank. Poudarjali so zlasti zahtevo po izenačitvi davkov v celi državi.

Deset let po ustanovitvi države so namreč deli, ki so prišli iz Avstro-Ogrske, še vedno plačevali dvakrat več kot kraji iz bivše srbske kraljevine. Opozicija je tudi ostro nasprotovala sporazumom z Italijo, ki so povsem zanemarjali hrvaško in slovensko manjšino v Julijski krajini. Zaradi zločina, ki ni imel primere v tedanjem evropskem parlamentarnem življenju, poslanci KDK niso več sodelovali v skupščinskem delu, vlada Velje Vukičevića pa je odstopila. Ob nerešljivi politični krizi se je kralj začel pripravljati na uvedbo monarhistične diktature.