Jezikovno vprašanje v Jugoslaviji je bilo znova postavljeno v ospredje v šestdesetih letih. Do tedaj se je kot skupni jezik zveznih ustanov, tudi kulturnih, že uveljavila srbohrvaščina.

Uradne listine so bile tiskane samo v srbohrvaščini, tudi vse več slovenskih podjetij je svoje propagandne oglase tiskalo samo v tem jeziku, na nekaterih bankovcih, tiskanih v začetku šestdesetih let, pa je bil celo napis Slovenija natisnjen v cirilici.

Poskusom centralistov se je uspešno uprl tudi Radio Ljubljana, kljub temu pa so težnje po poenotenju informacijskega programa sprva prevladale na televiziji, saj je v prvih letih svojega delovanja prenašala skupni dnevnik v srbohrvaščini. V svojih izjavah in zahtevah je vse odločnejše postajalo Društvo slovenskih književnikov.

Sredi desetletja so se razvile številne razprave o zapostavljenosti slovenskega jezika. Vse glasnejše so bile pobude za uvedbo osrednjega televizijskega dnevnika v slovenščini. Pogoste so bile zahteve, naj slovenski predstavniki v zveznih organih oblasti uporabljajo materni jezik.

Izvršni odbor SZDL Slovenije je 21. aprila 1965 sprejel izjavo, v kateri je zahteval uporabo slovenskega knjižnega jezika v javnosti, posredno pa je tudi opozoril, da je v Sloveniji domač samo en jezik, vsi drugi, vključno s srbohrvaščino, pa so tuji.