Slovensko-hrvaški poslanci so 21. junija 1921 prvič nastopili v italijanskem parlamentu. Predložili so naslednjo programsko izjavo: ≫Rapalsko pogodbo so Slovenci in Hrvati v Julijski krajini sprejeli z rezervo, ker je bila sklenjena brez njih, vendar so bili pripravljeni sprejeti vse posledice svojega izjemnega položaja, ki izvira iz dejstva, da pripadajo jugoslovanskemu narodu in obenem italijanski državi.

Kakor imajo pravico zahtevati zase najzvestejšo skrb in najbolj globoko spoštovanje do vsega, kar zadeva njihovo narodno zavest, tako prevzemajo tudi vse obveznosti, ki jih nalagajo zakoni, ki izvirajo iz samega državnega sožitja … Jugosloveni, ki so postali italijanski državljani, morejo in hočejo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tisto duhovno gonilo, ki bo na tej zemlji oživilo čut višje človeške vzajemnosti.≪ Italijanski zunanji minister Carlo Sforza in kralj Viktor Emanuel III. sta že pred tem obljubila drugorodni narodni skupnosti spoštovanje njenih tradicij in kulture. Slovenski poslanci so do leta 1923 vložili 92 interpelacij ter več resolucij in nastopnih izjav v zvezi z zaščito pravic narodne manjšine.