Da se ne pozabi
Na današnji dan pred sedemdesetimi leti je v Buenos Airesu umrl France Kremžar (1954), časnikar in politik, ki je svojo pomembno družbeno in poklicno sled zapustil tudi na Goriškem.
Rodil se je 4. decembra 1883 v kmečki družini v Cerovici, občina Šmartno pri Litiji. Ljudsko šolo je do tretjega razreda obiskoval v Šmartnem, pozneje pa v Ljubljani. Zatem je študiral pravo na Dunaju.
Že v gimnazijskih letih je začel pisati za časnik Slovenec. V tistih letih se je tudi približal dr. Janezu E. Kreku (1865–1917), ki je srednješolce učil jezikov in jim razlagal družbenopolitične razmere. Zaradi materialnih razmer je mladi France opustil študij na Dunaju in se zaposlil v uredništvu Slovenca. Kmetijski strokovnjak, goriški deželni poslanec in tudi državni poslanec Fran Povše (1845–1916), daljni sorodnik po materini strani, mu je preskrbel službo pri Južni železnici, kjer pa je France ostal le nekaj mesecev. Vrnil se je k časnikarstvu, pri Slovencu je deloval do odhoda v Gorico jeseni 1906.
Dr. Anton Gregorčič, goriški duhovnik in politik, je namreč iskal urednika za svoje časopise v Gorici, na Krekovo prigovarjanje pa je službo sprejel prav France Kremžar. V Gorico je prišel oktobra 1906 in sprejel uredništvo časopisov Gorica in Primorski list. Ob nesoglasjih v politični organizaciji SLS na Goriškem leta 1908 in razkolu med starimi (dr. A. Gregorčič) in mladimi (krščanski socialci), se je dr. Krek postavil na stran mladih oz. krščanskih socialcev. Podobno je ravnal tudi Kramžar in zato izgubil uredniško službo pri obeh časopisih, toda vseeno je ostal na Goriškem. Deloval je v krogu (dr. Josip Srebrnič, dr. Anton Brecelj, Jože Abram, dr. Karel Capuder, Ivana Rejec), ki je razvijal živahno in vsestransko delovanje v prosveti, gospodarstvu in politiki na Goriškem. Leta. 1909 so začeli mladi krščanski socialci izdajati svoje glasilo Novi čas, urednik pa je postal prav Kremžar. Z izhajanjem je prenehal ob koncu julija 1915, torej dva meseca po začetku vojne z Italijo in po vzpostavitvi soške fronte.
Kremžarja so avstro-ogrske oblasti vpoklicale v vojsko, najprej k 17. pehotnemu polku, do konca vojne pa je v glavnem deloval v zalednih službah na Dunaju, kjer se je družil tudi z državnim poslancem dr. Antonom Korošcem. Ves čas je pisal članke in politična poročila za Slovenca, kamor se je ob koncu vojne leta 1918 vrnil v službo.
Poleti 1934 je Kremžar v Slovencu objavil svoje spomine na delovanje v Gorici, med drugim je zapisal: »Taki smo bili takrat mi mladi iz Kranjske in Goriške, ki nas je življenje združilo in pobratilo v naši Gorici, kjer Kranjci spočetka pri starejši inteligenci nismo bili kdovekaj priljubljeni, z mladimi dijaki in podeželskim ljudstvom pa smo bili eno«.
V svojem političnem, prosvetnem in časnikarskem delovanju je France Kremžar zastopal načela odločnega slovenstva in krščansko-socialnega nauka v Krekovem smislu. Njim zvest se je vedno potegoval za delavske potrebe in interese. Udejstvoval se je tudi v politiki v okviru SLS in bil izvoljen v beograjski parlament. Med okupacijo je leta 1943 prevzel uredništvo mesečnika Domoljub.
Na zasedanju protikomunističnega slovenskega parlamenta 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani je bil prav časnikar France Kremžar, kot najstarejši izvoljeni predvojni poslanec, soglasno izbran za predsednika parlamenta. Slednji je potrdil Narodni odbor za Slovenijo, ki mu je predsedoval dr. Jože Basaj, kot slovensko vlado, razglasil osvoboditev Slovenije in ustanovitev slovenske narodne države kot sestavnega dela demokratično in federativno urejene Kraljevine Jugoslavije. Kremžar je tudi podpisal odlok o imenovanju Narodne vlade za Slovenijo.
Ob koncu vojne se je s preživelimi družinskimi člani kot politični begunec umaknil v tujino. Jugoslovanske komunistične oblasti so sicer zahtevale njegovo izročitev, češ da je med vojno zagrešil zločine. Januarja 1949 pa so Kremžarjevi (oče France, mati Slavica, svakinja Mimi in sin Marko) na ladji general Holbrook iz Genove odpluli v Buenos Aires, kjer so živeli v predelu Hurlingham. V Argentini je France nadaljeval z delom pri slovenskih organizacijah in pisal v tamkajšnje časopise in zbornike.
Njegovi posmrtni ostanki počivajo na pokopališču Chacarita v Buenos Airesu.