Cerkev na stičišču treh največjih jezikovnih skupin

 Cerkev na stičišču treh največjih jezikovnih skupin

Višarje, poslikava Toneta Kralja

Pred nastankom brezjanske božje poti so bile Svete Višarje osrednje slovensko romarsko svetišče.  Višarje ležijo na edini tromeji treh največjih evropskih ljudstev: Slovanov, Romanov in Germanov. Za svojo božjo pot jih imajo Furlani, Italijani, Avstrijci in Slovenci.

Dvakrat porušena

Cerkev na vrhu 1789 m visoke gore je bila velikokrat prezidana zaradi številnih nesreč. »Veliki mežnar Avstrije«, cesar Jožef II., je ukazal podreti višarske oltarje, izkopati marmorni tlak in kip prenesti v Žabnice. Kljub številnim prošnjam je bilo svetišče zaprto vse do cesarjeve smrti. Že nekaj mesecev kasneje je novi cesar odobril obnovo svetišča. Naslednja nesreča se je zgrnila dobrih sto let kasneje: Višarje so se spremenile v razvaline v prvih mesecih Soške fronte. Tik pred izbruhom avstrijsko italijanskega spopada je žabniški cerkveni ključar rešil Marijino podobo, ki je morala v begunstvo k frančiškanom v Maribor. Po prvi svetovni vojni so Višarje (prej del Koroške) pripadle Italiji. Cerkev je bila ponovno pozidana leta 1925, ko se je po enajstih letih vrnila tudi Marijina podoba, a takrat so bili že novi časi. Slovenske frančiškane so italijanske fašistične oblasti izgnale. Leta 1930 jo je poslikal ekspresionistični slikar Tone Kralj, ki je ustvaril tudi križev pot na  trikotnih marmornih ploščah.

Danes Višarsko Marijo – Kraljico Evrope – največ romarjev obišče z žičnico, ki pozimi obratuje tudi za smučarje. Vseeno pa je najlepše romati peš. Romanje se lahko dopolni z daljšim planinarjenjem, saj je v bližini kar nekaj lepih poti. Postanki so možni tudi v Žabnicah (župnijska cerkev s predjožefinskimi višarskimi oltarji), Lužnicah – Bagni di Lusnizza (termalni vrelec), ob Mangartskih jezerih – Fusine laghi (zelo lepa, neokrnjena jezera), Rablju – Cave di Predil (rudnik svinca, danes na pol izumrlo naselje) . Kanalska dolina je bila nekoč del Koroške, kjer živijo Slovenci, Nemci in Italijani. Vasi na zunaj ne dajejo slovenskega videza, zanimivo pa je pobarati starejše domačine.

Legenda

Neko soboto leta 1360 je pastir na Višarski gori svoje ovce našel pod brinovim grmom, kjer so klečale pred Marijinem kipcem. Pastir je kipec odnesel župniku v Žabnice. Naslednji dan pa se je ponovno znašel na istem mestu. To se je ponovilo še enkrat in zato je oglejski patriarh naročil, naj na gori postavijo kapelico.

Dostop

Iz Slovenije so možne tri smeri prihoda z avtomobilom: Jesenice-Rateče-Trbiž (Tarvisio)-Žabnice (Camporosso)-Ovčja vas (Valbruna); Bovec-Predel-Trbiž-Žabnice-Ovčja vas, ali po italijanski avtocesti E55 iz smeri Vidma (Udine). V Ovčji vasi in Žabnicah je mogoče brezplačno parkirati. Pešpoti je več. Najbolj znana in zložna se začenja v Žabnicah Za mlini (3h). Veliko romarjev pa se odloči za najkrajšo (najbolj strmo) pot iz Ovčje vasi (2h). Na kažipotih so italijanska imena: Monte Santo del Lussari (Svete Višarje). Največ romarjev se odloči za žičnico, ki obratuje tudi v poletnem času.

Srečanje treh Slovenij

V nedeljo, 2. avgusta 2020, bo tradicionalno 32. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Program se začne ob 10.30 s predavanjem koroškega Slovenca, duhovnika, dekana, kulturnika in predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa, ob 12. uri bo maša, sledita pa kulturni program in druženje.

Literatura

Jožko Kragelj, Svete Višarje, 1998
Franci Petrič, Duša le pojdi z mano III., Družina 1996
Marija v slovenskih legendah, Ognjišče 1987

Urednistvo