V prihodnjih nekaj dneh bo minilo natanko 160 let od rojstva Janeza Puha, enega izmed vodilnih inovatorjev na področju mehanike, uspešnega tovarnarja in velikega vizionarja, ki je po mnenju mnogih zgodovinarjev zaznamoval celo sam potek tehnične revolucije.

OBELEŽITEV JUBILEJA

Društvo starodobnih vozil rojaka Janeza Puha Juršinci bo 25. junija 2022, pripravilo posebno prireditev, s katero bodo obeležili letošnji jubilej. Dogajanje bo potekalo na Puhovi domačiji v njegovem rojstnem kraju, organizatorji pa obljubljajo pester program, srečanje Puhovih vozil iz vseh koncev Evrope in otvoritev novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja.

Z VIZIJO IN TRDNIM DELOM DO USPEHA

Zavedati se je potrebno dejstva, da se vsaka inovacija začne z zamislijo. Zamisli imamo prav vsi, tudi dobre in obetavne, vendar jih le malo ljudi zna uresničiti, še manj pa je žal takšnih, ki jih spremeni v uspeh. Janezu Puhu je to brez vsakega dvoma uspelo. Za razumevanje Puhovih dosežkov je potrebno poznavanje njegove izjemne življenjske zgodbe in številnih dejavnikov, ki so nanj vplivali. No, pa pojdimo od začetka…

BIOGRAFIJA JANEZA PUHA

MLADOST IN ODRAŠČANJE

Če pogledamo v zgodovino, lahko hitro opazimo, da inovacije ne izvirajo samo iz dajanja spodbud ljudem, temveč je bistvenega pomena ustvarjalno okolje, kjer njihove ideje nastanejo in se povežejo. Prav nič drugače ni bilo niti s Puhom. Rodil se je v Sakušaku pri Juršincih, 27. junija leta 1862, očetu želarju Francu Puhu in materi Neži, rojeni Cizerl, kot drugi izmed štirih otrok. Obiskoval je enorazredno osnovno šolo pri Lovrencu v Slovenskih Goricah, že kot majhen deček pa je s postavljanjem majhnih lesenih mlinčkov začel kazati občudovanja vredne ročne sposobnosti in smisel za mehaniko. Največji vpliv pri tem je nanj imelo opazovanje očetovega mlina na Dravi, kjer je preživel večino svojega prostega časa.

Z dvanajstimi leti se je odpravil v Rotman h Kranerju, da bi se izučil za ključavničarja, šolanje pa je zaključil v Radgoni pri mojstru Ceršaku. V želji, da bi še dodatno izpopolnil svoje znanje in si nabral dragocenih izkušenj, se je kot vajenec odpravil v Nemčijo. Po povratku domov se je bil zaradi obveznega vojaškega roka primoran priključiti avstro-ogrskemu 6. regimentu težke artilerije, kar pa je bilo zanj zelo koristno, saj je pridobil ogromno strokovnega znanja kot mehanik in postal celo prvi ključavničar svojega polka. Ko je končal vojaško obvezo, se je želel vrniti v domači kraj in si poiskati delo, pri čemer kljub trudu in vztrajnosti ni bil uspešen.

ZAPOSLITEV IN PRVI STIK S KOLESI

S trebuhom za kruhom se je odpravil v širni svet, nazadnje pa se je ustalil v Gradcu, kar je v njegovem življenju predstavljalo prelomnico. Poleg tega, da se je tam tudi srečno zaljubil in poročil, se je zaposlil pri mojstru Luschneiderju, pri katerem se je prvič pobližje srečal s kolesi. Njegov obseg dela je predstavljalo predvsem popravljanje Michaujevih visokokolesnikov, ki so že v tistem času veljala za izjemno neudobna, okorna, težka za krmiljenje in obenem za vožnjo nevarna kolesa, znana tudi pod imenom »mišolin«.

NASTANEK PUHOVEGA LASTNEGA KOLESA

Ob spoznanju njihovih številnih pomanjkljivosti je pričel vse intenzivneje razmišljati o izboljšavah, ki bi jih bilo mogoče uvesti v konstrukciji, vendar tam svojih zamisli še ni uspel uresničiti. Puhovo karierno pot je pomembno zaznamovalo naslednje delo, ki ga je opravljal na servisu koles pri mojstru Alblu, kajti njegove zamisli so šele tam uspele pasti na plodna tla. S svojo ustvarjalnostjo, vztrajnostjo, ambicioznostjo in trdnim delom, se mu je uspelo podpisati kar pod 17 različnih patentov v konstrukciji koles, mnoge izmed njih pa s pridom uporabljamo še danes. Pravzaprav lahko ravno našemu rojaku pripišemo zasluge za zasnovo kolesa, ki se je kot najučinkovitejše ohranilo vse do današnjih dni, pri čemer velja izpostaviti predvsem znižan okvir, dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji in pogon zadnjega kolesa preko obeh pedalov z verigo.

Kljub temu, da je imel že prej pripravljene vse načrte, je svoje kolo izdelal šele z osamosvojitvijo in odprtjem lastne delavnice v Annenstrasse, katero je poimenoval »Styria VVerke«.

Čeprav je zgodovina že ničkolikokrat pokazala, da vsaka nova zamisel sprva ni bila najbolje sprejeta in da so bili potrebni večkratni poskusi, neskončne demonstracije in številne monotone vaje, preden je javnost novost sprejela in ponotranjila, v Puhovem primeru temu še zdaleč ni bilo tako. Puhovo mestno kolo je namreč že od prve predstavitve poželo izjemno navdušenje javnosti, zaradi vse večje priljubljenosti in prepoznavnosti pa je začel prejemati tudi čedalje več naročil za izdelavo.

URESNIČITEV PUHOVIH SANJ – ODPRTJE LASTNE TOVARNE

Zavidljivi uspehi so ga spodbudili k razširitvi dejavnosti, zato je uspel uresničiti svoje sanje in s kolesarskim tovarnarjem Warnerjem odkupiti stari mlin v južnem delu Gradca, v katerem je odprl pravo tovarno, eno najsodobnejših v tem delu Evrope. Imenovala se je Johan Puch – Fahrradwerke – Graz, v njej pa je začel prvo serijsko proizvodnjo lastnega kolesa.

Čeprav je bila v tistem času konkurenca med proizvajalci koles izjemno velika, povpraševanje pa zaradi visokih cen majhno, so se Puhova kolesa prodajala izredno dobro. Naročil je imel toliko, da je z proizvodnjo komaj shajal, svoja kolesa pa je izvažal celo v Veliko Britanijo, ki je svoj čas veljala za domovino najboljših koles na svetu.

Še posebno si je prišteval v čast najvišjo diplomo, ki jo je za svoja kolesa od žirije prejel na mednarodni razstavi koles v Milanu leta 1896 in laskavi naziv »Najbolj popolno kolo«, katerega je kljub veliki ter močni konkurenci prejel istega leta na prestižnem kolesarskem sejmu v Belgiji. Kar kmalu so začele po celotni monarhiji nastajati licenčne prodajalne in popravljalnice Puhovih koles »Styria«, kot je bilo uradno poimenovanje zanje.

NADGRADNJA KOLES Z BENCINSKIM MOTORJEM

Kljub zavidanja vrednim prodajnim uspehom, Puh ni želel počivati na stari slavi, temveč je pričel razmišljati, kako bi lahko na kolo dodal motor, da bi vozniku v čim večji meri olajšal napor med vožnjo. Tudi to mu je uspelo in tako je že leta 1901 iz Puhove tovarne zapeljalo prvo motorno kolo, ki je imelo vgrajen bencinski, natančneje dvocilindrski motor, katerega je skonstruiral sam.

PRVO DESETLETJE 20. STOLETJA – ČAS PUHOVIH ŠTEVILNIH PATENTOV IN NAJVEČJIH USPEHOV

Manj kot dve leti pozneje je pričel s serijsko proizvodnjo motornih koles, toda to še zdaleč ni bil njegov največji uspeh v tem letu. Še pomembnejše je bilo leto 1903 namreč zanj zato, ker je takrat uspešno patentiral napravo za nastavljanje vžiga pri eksplozijskih motorjih, kar je bilo ključnega pomena, da je lahko takrat izdelal in predstavil tudi svoj prvi avtomobil.

Naslednji velik Puhov uspeh, kateremu vsekakor moram posvetiti nekaj besed, se je zgodil leta 1906. Takrat je dirkač Nikodem z njegovim motociklom na Gordon-Bennettovi dirki s povprečno hitrostjo 77 kilometrov na uro dosegel svetovni rekord, zaradi odmevnega dosežka so njegova kolesa postala deležna še boljšega slovesa, kot sinonim za visoko kakovost pa so se uveljavila celo v Franciji, Združenem kraljestvu in Avstraliji, kar je bilo takrat velika čast.

Vsem ljubiteljem statistike in številk lahko postrežemo s podatkom, da je Puhova tovarna ob svojem vrhuncu zaposlovala za tiste čase neverjetnih 1100 delavcev in izdelala kar 16000 koles, 300 motociklov in prav toliko avtomobilov.

Ravno v letu slavnega uspeha na dirki, Puh ni počival na lovorikah, ampak je pričel tudi s serijsko proizvodnjo svojih avtomobilov, skupno pa je uspešno prijavil 13 patentov na področju avtomobilizma in razvil 21 tipov vozil z motorjem na notranje izgorevanje. V Puhovi tovarni pa niso izhajali samo avtomobili, temveč tudi avtobusi, tovornjaki, sanitetna in vojaška vozila, izjemno ponosen pa je bil, da mu je bila zaupana celo izdelava limuzine za cesarsko družino Habsburg. V njegovem vozilu se je na poslednjo vožnjo odpravil tudi avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ko je bil v Sarajevu nanj izveden atentat.

Vzporedno z razvojem vozil je leta 1909 izdelal lasten zrakoplov, idejo letalstva pa je kasneje zaradi nesreče, ki ga je močno prizadela, opustil.

Obiskal je Daimlerja in Benza ter se še intenzivneje posvetil razvijanju različic motorjev na notranje izgorevanje, med drugim pa se je podpisal pod štirivaljni bokserski motor, katerega sta tudi več desetletij kasneje uporabljala kultna Volkswagnov hrošč in celo Porsche 911.

POSLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA, UMIK IZ PODJETJA IN SMRT

Leta 1911 so se za Puha pričeli temačnejši časi, saj je bil srčni bolnik, naporno delo, številne stresne situacije in nemalo skrbi tekom življenja pa so pričele terjati svoj davek, kajti takrat je prvič resneje zbolel. Puh se je več kot očitno zavedal resnosti svojega stanja, v še vedno ohranjenem pismu, ki ga je poslal nekem prijatelju, pa je nekoliko sarkastično zapisal: »Motor v mojih prsih je že zastarele konstrukcije in popušča v vrtljajih.«

Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja se je bil primoran umakniti iz podjetja, vse več časa pa je začel namenjati konjeništvu in jahalnemu športu.

19. julija, leta 1914, se je odpravil v Zagreb na ogled konjeniške dirke, po koncu katere je zaradi srčne kapi preminil. Javnost njegove smrti bistveno ni opazila, saj se je zgolj nekaj dni zatem začela 1. svetovna vojna. Pokopan je bil v Gradcu, kjer je preživel največji del življenja.

USODA PUHOVE TOVARNE PO NJEGOVI SMRTI

Tudi po Puhovi smrti je njegova tovarna nadaljevala z obratovanjem, vse do 10. maja 1935, ko je bila združena v koncern »Steyr-Daimler-Puch Werke A.C.«. Tovarna se je preusmerila predvsem v izdelavo mopedov in vesp ter kasneje terenskih vozil, proti koncu 20. stoletja pa so v njej sestavljali celo vozila znam Volkswagen, Mercedes, Audi in Jeep.

PUHOVA IZJEMNA ZAPUŠČINA

Čeprav Puh visoke starosti ni dočakal, se je v zgodovino brez vsakega dvoma zapisal kot izjemna osebnost, ki je bistveno pospešila razvoj mehanike in obenem dokazala, da je najboljši način za napovedovanje prihodnosti, sodelovanje pri njenem ustvarjanju. Človeštvu je zapustil dragoceno zapuščino patentov, ki so neprimerljivo olajšali življenja mnogim generacijam, v uporabi pa so se ohranili vse do danes.

OHRANJANJE SPOMINA NA PUHA

Da bi se Puhu vsaj deloma oddolžili za njegovo življenjsko delo, so po njem poimenovali trg in ulico v Gradcu, most, ki je bil zgrajen čez Dravo na Ptuju, pa tudi ulico, ki pelje skozi industrijsko cono. Naziv ulice ima močan simbolni pomen, saj jo v celoti zasedajo industrijski obrati, inovativne obrtne delavnice in inštituti za razvoj, vodi pa tako proti Avstriji, kot tudi proti njegovem rojstnem kraju Sakušak pri Juršincih.

Na Puhovi zasnovi je kasneje nastala nostalgična tovarna vsem dobro poznanih mopedov Tomos, še danes pa obratuje podjetje Puch, ki izdeluje mestna kolesa in je pravzaprav nasledilo Puhovo tovarno koles. Je del največje evropske kolesarske skupine Cycleurope z letno proizvodnjo več kot milijon koles, katera izvažajo v 60 držav po vsem svetu.

Še vedno je ohranjena Puhova rojstna hiša, tako imenovana Puhova cimprača, ki je danes preurejena v muzej, na dvorišče pa je bil pred kratkim postavljen tudi Puhov doprsni kip.

POMEN NAJBOLJ ZNANEGA PRLEKA

Če se izrazim nekoliko cinično, Janez Puh je zgovoren prikaz dejstva, da se kamena doba ni končala, ker bi zmanjkalo kamenja. Človeštvo namreč že od časa svojega nastanka stremi k razvoju, z željo po zagotovitvi čim višje kakovosti življenja, njegovi poenostavitvi in obenem premagovanju ovir, ki bi se mu pojavile na poti. Prav takšen je bil tudi Puh, ki je imel edinstveno sposobnost domišljije. Predstavljal si je, kakšna bi lahko bila naša prihodnost, nato pa si je prizadeval za izpolnitev svoje vizije in cilja, ki ga je imel pred seboj. Domišljija nam namreč ne omogoča zgolj vživljanja v ljudi, katerih izkušenj nikoli nismo delili, temveč tudi zamišljanje vsega, kar ne obstaja, in je zato najpomembnejši vir vseh inovacij ter izumov. Vsakokrat, ko Puhu rešitev težave ni bila na dosegu roke, jo je kot inovator prispeval sam. Dodaten razlog, zaradi katerega je njegovo delo občudovanja vredno pa je v dejstvu, da je pravzaprav človek brez višjih šol dosegel veliko več, kakor mnogi njegovi sodobniki z visokošolskimi diplomami.

Pomen enega največjih mislecev svojega časa pa ni zgolj v ogromnem prispevku k hitrejšem napredku v tehničnem razvoju, ampak tudi v ustvarjanju podlage za udejanjanje vizij slovenstva in državnosti, saj je ob življenju v mnogonacionalni državi, številnim političnim pritiskom, katerim je bil izpostavljen in imenu Johann Puch, s katerim je deloval v poslovnem svetu, vselej ohranil slovensko nacionalno zavest.

Kljub svojemu zavidljivemu občutku za mehaniko, katerega je imel tako razvitega, kot bi mu bil položen naravnost v zibelko ter številnim uspehom, ki so mu prinesli svetovno slavo in ugled, je ostal skromen, hkrati pa ni nikoli pozabil na svoj rojstni kraj in se je vsakič predstavljal kot ponosen prlek!