Jedilnik pred Žontovo jamo

 Jedilnik pred Žontovo jamo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Starejši ljudje še  pomnijo veliko revščino po drugi svetovni vojni. Takrat ni bilo marketov, lidlov, fam, šparov in podobnih veletrgovin, kot jih poznamo danes. Sosedje so si podarjali ali posojali, kar je kdo imel. To so bili lahko sol, moka, sladkor, kava, jajca, kis, mast, razno ročno in poljsko orodje, domača semena, posoda. Tudi konj za vprego pri oranju njive. Kakšna revščina je vladala po družinah, nam nazorno pove primer kmeta iz Goč, ki je zjutraj komaj čakal, da so kokoši znesle jajca, da jih je takoj lahko nesel prodat v bližnjo trgovino z živilskimi potrebščinami in za ta denar kupil tobak. Za cigarete pa ni imel več denarja.

Po vodo

Kako je tako življenje praktično zgledalo, nam pove tudi naslednji resnični dogodek, ki se je zgodil okoli leta 1946 Na hribu v Vipavi, ko so se zjutraj zbrale štiri gospodinje, sosede ob vaški pipi pri Žontovi jami, kjer je naravni vir čiste vode. Sem so prihajali ljudje, ki so bivali na hribu po vodo, se tu srečevali in modrovali, si izmenjali novice, kje je kakšna krava ponoči telila in kdo je pri tem pomagal, kje je ponoči gorelo, ker je tulila sirena, kdo je včeraj umrl ali kje se je zgodilo rojstvo. Pri tej jami so dekleta ali žene vsak dan čistile kotle, v katerih so prejšnji večer kuhali polento in beseda je dala besedo.

Naše štiri gospodinje so imele za tiste čase na glavi ruto zavezano na tilniku, daljša krila in obvezen predpasnik. Obute so bile v copate, ki so jih izdelale same. Spraševale so se, kaj bo katera danes kuhala. Vsem sosedom smo takrat rekli teta ali stric in jim dodali osebna in hišna imena.

Štiri gospodinje, en lonec

Teta Marička Poniževa je povedala, da bi skuhala mineštro, če bi imela kaj fižola. Teta Vera Črnetova je imela nekaj fižola, ni pa imela krompirja. Teta Cilka Koščjanščeva je premogla nekaj krompirja in tudi nekaj zabejle z ocvirki. In zadnja se je oglasila teta  Micka Poniževa.Povedala je, da ima nekaj zelja. In tako so se zmenile, da bo vsaka prinesla, kar premore, k teti Veri Črnetovi, kjer se bo skuhala na štedilniku mineštra iz zelja za vse štiri družine v enem velikem loncu. Natočile  so vodo v lesene škafe, ki so si jih s pomočjo sosede namestile na glavo in tako prinesle vodo do svojih hiš. Druge pa so vodo natočile v vedra in jo po hribu navzgor nesle domov. Ob prihodu domov, so najprej poslale svoje otroke v Borovno pod Starim gradom po špice in odpadlo suhljad za kurjavo, da bo teta Vera zakurila ogenj. In tako se je res tudi zgodilo. Počasi je začela kuhati mineštro iz zelja in vanjo dodajala kar so zbrale vse skupaj. Ko je bila mineštra skuhana, so se pri  kuharici Veri oglasile še vse tri druge gospodinje. Vsaka je prinesla svojo posodo in v njej na dom odnesla kuhano mineštro za vso družino.

Kaj pa danes

Danes bi se to lahko zgodilo drugače, ker se ne spodobi  hoditi k sosedu sposojati si živež. Zato bi se naše revne gospodinje raje odpravile vsaka do prvega zabojnika, kjer ljudje odlagajo še uporabna živila in bi tu hitro našle vso mogočo in nemogočo hrano za na mizo ali v kozico in ostalo bi nekaj še za kokoši, domačega psička in mucko in tudi kakšen prašiček bi se  mastil iz dobrot, ki jih  zavržejo presiti ljudje v odpadke namesto, da bi manj kupovali in z živili ravnali skrbno in varčno. Ja, potrošništvo je mamljiva in zapeljiva reč in zna se nam hudo maščevati na našem zdravju, pa tudi v naših denarnicah.

Magda Rodman