V povojni Jugoslaviji so 25. avgusta 1945 sprejeli zakon o združevanju, po katerem so se morale ravnati politične stranke, ki so hotele obnoviti svoje delovanje. V prvih mesecih po vojni je bila politična podoba Slovenije precej bolj monolitna kot politična podoba Srbije in Hrvaške, saj so v teh republikah skušali obnoviti nekatere predvojne stranke. V prvih mesecih po vojni so pomembnejši opozicijski politiki pritiskali na vodilne komuniste, naj ustavijo prelivanje krvi, omejijo vsemogočnost tajne policije in se resneje lotijo uresničevanja sporazuma, ki sta ga podpisali avnojska in kraljevska vlada.

Odmevi političnega delovanja opozicije v Beogradu pa so komajda segali do Slovenije. Vodstvo najpomembnejše slovenske predvojne stranke SLS je bilo v tujini, politiki, ki so ostali doma, pa so bili ali pasivni ali pa so bili v zaporu, del katoliških in liberalnih vodij pa je že bil v OF. France Snoj je bil minister v Kidričevi vladi, Edvard Kocbek in krščanski socialisti pa naj bi bili po mnenju vodilnih komunistov dokaz, da je novi režim lahko prijazen tudi do katoliških množic.

Fotografija: France Snoj/Wikipedija