99 stopnic k cerkvici so na otoku naredili leta 1650, oltar v Marijini cerkvi pa je 15. decembra leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof Lamberg.

O blejskem zvonu želja pravijo, da ga je dala najprej vliti mlada vdova, ki je žalovala za možem, ki so ga ubili razbojniki in vrgli v jezero. Prodala je vse svoje srebro, zlato in druge dragocenosti, da je lahko dala vliti zvonček za kapelico na otoku.

Rekla je, da daruje zvon Materi Božji ≫v jezero≪. Tako se je tudi zgodilo. Ko so čolnarji peljali zvon na otok, se je v viharju čoln z zvonom potopil, čolnarji pa so utonili.

Zvon želja je vseeno prišel na Blejski otok, vendar je to zvon, ki ga je dal po vdovini smrti vliti papež Klemen VII. ali pa Pavel III. Vdova je namreč potem, ko se je njen zvon potopil, odšla v Rim, vstopila v samostan in dala vse svoje premoženje za zidanje nove jezerske cerkve. V stolpiču nad cerkveno ladjo tako visi zvon, ki ga je leta 1543 vlil zvonar Franciscus Patavinus iz Padove. Blejska cerkvica pa bi v času Jožefa II. kmalu doživela katastrofo. Cesar je namreč ukazal porušiti vse cerkve, v katerih ne opravljajo redno dušnopastirske službe. Blejsko cerkvico je rešil takratni grajski glavar Ignacij Novak, ki je trdil, da je cerkvica last graščine, ki zanjo tudi skrbi.

Fotografija: Wikipedija