Glasbeno šolanje na Slovenskem se je praktično začelo 20. avgusta 1816, ko so izbrali Čeha Franca Sokola za prvega učitelja na Javni glasbeni šoli v Ljubljani.

Februarja 1815 je dala vlada soglasje za ustanovitev Javne glasbene šole v Ljubljani. Filharmonična družba je tudi izdelala predlog šolskih pravil. Na šoli naj bi poučevali petje, violino, klavir, orgle in generalni bas. Šolanje naj bi trajalo štiri leta, namenjeno pa naj bi bilo predvsem revnejšim učencem med osmim in dvanajstim letom starosti. Otroci bolj premožnih staršev bi lahko obiskovali šolo le, če bi plačevali šolnino.

Med šolanjem gojenci ne bi smeli igrati v gledališkem orkestru in nastopati na plesnih prireditvah, ≫ker je tam največ priložnosti za zapeljevanje, h kateremu je mladina tako zelo nagnjena≪, kot je zapisal šolski nadzornik, kanonik Anton Alojzij Wolf, poznejši ljubljanski škof. Pač pa so lahko z učiteljevim dovoljenjem sodelovali na glasbenih prireditvah v uglednih družinah.

Zahteve za učitelja so bile visoke: moral je biti odličen pevec, organist in violinist, obvladati pa je moral tudi pihala. Prav tako je moral biti moralno zgledna osebnost.

Prostore je šola dobila v spodnji vogalni sobi ob bregu v licejskem poslopju. Pri adaptaciji prostorov je finančno pomagala centralna organizacijska dvorna komisija, ki je tudi potrdila šolski statut.

Slika: Anton Alojzij Wolf/Wikipedija