Prve dni po italijanski zasedbi Idrije enostavno ni bilo pouka na prvi slovenski realki v Idriji, ki je začela z delom 20. septembra leta 1901. Obnovili so ga šele z dovoljenjem vojaškega guvernerja v Trstu. Toda že po dveh tednih je sledilo prvo razočaranje, kajti 5. decembra 1918 so okupacijske oblasti pouk na realki kratko malo prepovedale. Vsiljene ≫počitnice≪, polne negotovosti, so trajale poldrugi mesec in šele 21. januarja 1919 je bil pouk znova dovoljen.

Negotovost je v znatni meri povzročalo tudi dejstvo, da usoda Idrije do konca leta 1918 le še ni bila popolnoma zapečatena in da je še tlelo skromno upanje, da bo mesto morda le priključeno k Jugoslaviji. Upanje je izviralo iz nekoliko nenavadnega statusa, ki ga je realka uživala prva dva meseca italijanske okupacije Idrije. V tem času je namreč zavod še spadal pod upravo prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani in tudi osebje je prejemalo plače iz Ljubljane. Žal se je takoj v začetku leta 1919 izkazalo, da so bili omenjeni upi brez realne osnove, saj je že 2. januarja 1919 realka dokončno prešla v roke italijanske države, in sprejeti je bilo treba kruto resnico, da se Italija iz Idrije ne bo umaknila.

Fotografija: Wikipedija