Protireformacija je dosegla vrh z nastopom vladavine nadvojvode Ferdinanda II. Jeseni leta 1598 je ukazal, da mora v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prenehati protestantsko bogoslužje in da morajo predikanti mesta zapustiti. Leta 1599 je tudi plemstvu in meščanstvu ukazal, naj se vrneta v katoliško vero ali pa zapustita njegove dežele.

V podporo Ferdinandovemu odloku o izgonu protestantov so začele delovati protireformacijske verske komisije, ki jim je bil na čelu za Koroško in Štajersko sekovski škof Martin Brener, za Kranjsko pa ljubljanski škof Tomaž Hren. Komisije so v spremstvu močnih vojaških oddelkov prepotovale vse dežele, izgnale preostale pridigarje, rušile protestantske cerkve in pokopališča, sežigale protestantske knjige. Meščani so se morali javno odpovedati novi veri.

Ljubljanski škof Tomaž Hren in deželni glavar Jurij Lenkovič sta 16. januarja 1601 poklicala predse Ljubljančane, ki so sprejeli luteransko vero, in jim sporočila, da morajo tisti, ki se ji takoj ne odpovedo, zapustiti mesto v šestih tednih in treh dneh.

Naseliti se ne smejo v nobeni habsburški deželi, pred odhodom pa morajo prodati vse svoje premoženje, poplačati dolgove in dati dvoru desetino premoženja. Leta 1628 so se morali izseliti še zadnji plemiči protestantske vere, ki se še niso vrnili v staro vero.

Naslovnica: Wikipedija