V Hrastju – Moti pri Ljutomeru se je rodil Jakob Missia, ilirski metropolit, prvi Slovenec, ki je kot goriški nadškof postal 19. januarja 1899 kardinal. V letih 1884 – 1896 je bil ljubljanski škof. Leta 1889 je v Ljubljano poklical jezuite in karmeličanke, pospeševal samostane, saj je bilo v njegovem obdobju na Kranjskem 13 novih. Za slovenske narodne potrebe ni imel posluha, vendar se je čutil Slovenca in slovenščini priznaval vse pravice.

Missia je leta 1889 pravosodnemu ministru Friedrichu grofu Schoenbornu dajal čudne izjave o svoji materinščini, da gre v bistvu zgolj za zbir narečij, ki se razlikujejo na vsaki dve uri peš hoje. Menda je celo krškemu škofu Kahnu kot nepotrebno odsvetoval namero naučiti se slovenščine.

Jakob Missia je, poleg goriškega bogoslovnega profesorja Antona Mahniča, postal sinonim za svetovnonazorski in politični razdor med Slovenci. Mahnič je povezoval liberalizem z nekakšno židovsko zaroto, Missia pa ga je primerjal z mohamedanstvom.

Missijevo delovanje so v svobodomiselnih narodnjaških krogih in tudi na habsburškem dvoru sprejeli kot popolno nasprotje Slomškovemu delu. Zato tudi mariborski škof ni bil nikoli odlikovan s strani dunajskih oblasti, medtem ko je slovenski kardinal bil.

Ko so se strasti čez leta umirile, je Ivan Hribar zapisal o Jakobu Missii v svojih spominih: ≫Svojega slovenskega pokoljenja se tudi ni sramoval; navduševal se pa za narodno stvar ni. Postavljen na čelo škofije, katere duhovščina je bila od nekdaj v prvih vrstah branilcev za pravice slovenskega naroda, ni sicer v tem oziru z njo sočustvoval, a delal ji tudi ni nikakršnih zaprek in težav …≪

Fotografija: Wikipedija