Zaradi miselnosti, češ da so na kmetih ≫delavniki za delo, nedelje in prazniki pa za nauk≪, so 27. septembra 1816 nedeljske šole postale obvezne za mladino od 12. do 15. leta starosti. V krajih brez rednih šol so marsikje postale tudi začetne slovenske osnovne šole.

Učni jezik je bil slovenski ne le na Kranjskem in Primorskem, temveč tudi v slovenskem delu Koroške in Štajerske. Zato so za nedeljske šole potrebovali predvsem slovenske učbenike, ki so jih v največji meri pripravljali duhovniki, ki so take šole najbolje poznali iz svojih izkušenj. Med pisci učbenikov gre posebej omeniti Metelka, Vodnika, Dajnka in Antona Martina Slomška.

Slednji se je proslavil s pravcato kmečko enciklopedijo Blaže ino Nežica v nedelski šoli.

Nedeljske šole so bile za državo poceni, saj so zanje večinoma brezplačno poskrbeli duhovniki, ki so v krajih brez šol našli tudi prostor za pouk v župniščih. Poučevali so branje, računanje in nato še pisanje. Tudi po mnenju Dunaja so bile slovenske nedeljske začetne šole ≫zelo blagodejne≪ in naj bi popolnoma zadoščale ≫za verske in moralne potrebe nižjih ljudskih slojev≪.

Seveda pa tedanja slovenska nedeljska šola ni omogočala nadaljnjega šolanja učencev na gimnazijah, ki so imele nemški učni jezik.

Naslovnica: Anton Martin Slomšek/Wikipedija