27. maja 1919 je prišla v Pariz delegacija slovenskega naroda, v kateri so bili predsednik deželne vlade dr. Janko Brejc, ljubljanski škof Jeglič, liberalna politika dr. Karel Triller in Vladimir Ravnikar ter socialista Albin Prepeluh in Rudolf Golouh. Z osebnimi srečanji z vodilnimi državniki so poskušali še pet minut pred dvanajsto spremeniti sklep o plebiscitu na Koroškem, ker so se najbrž zavedali možnosti negativnega izida. Izraz tega strahu je bila tudi jugoslovanska vojaška zasedba Koroške, ki jo je od Beograda izposlovalo slovensko vodstvo.

Slovensko delegacijo je 5. junija sprejel ameriški predsednik Wilson. Vodja slovenske delegacije dr. Brejc ga je pozdravil s prirejenimi besedami, kot so včasih pozdravljali gladiatorji Cezarja: ≫Ave, Wilson, Sloveni monituri te salutant.≪ (Pozdravljen, Wilson, pozdravljajo te Slovenci, ki odhajajo v smrt.)

Wilson, ki je imel odločilno besedo pri preurejanju sveta po 1. svetovni vojni, je po tem v svetu štirih vplival, da je bila celovška kotlina razdeljena na dve plebiscitni coni. V južni coni A je bilo 85 odstotkov prebivalstva slovenskega. Če bi plebiscit v tej coni izpadel pozitivno za Jugoslavijo, bi bil nato še plebiscit v severni coni. Upravo v coni A je do plebiscita mirovna konferenca pustila Jugoslaviji, v coni B pa Avstriji. Slovencem ni jugoslovanska vojaška akcija na Koroškem nič koristila, nasprotno, zaradi nasilja neizobraženih srbskih vojakov so se večinsko odločili za Avstrijo.

Fotografija: Anton Bonaventura Jeglič/Wikipedija