V Vinici se je 23. januarja 1878 rodil pesnik Oton Župančič (Čaša opojnosti, Samogovori, Zimzelen pod snegom, Veronika Deseniška …). Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis. Med drugim je bil gledališki dramaturg v Ljubljani, po Aškerčevi smrti pa mestni arhivar. Leta 1820 je zopet postal dramaturg, nato pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča.
Pridružil se je članom slovenske moderne. Poleg pesništva je ustvarjal tudi v dramatiki, esejistiki in kritiki. Pesniti je začel istočasno s Kettejem, Murnom in Cankarjem, vendar je dosegel vrh šele po Kettejevi in Murnovi smrti. Na Župančiča je najprej vplivala starejša in novejša romantična poezija, nato Aškerc in ljudsko pesništvo, po prihodu na Dunaj pa še dekadenca in simbolizem. Iz dekadence je prevzel čutni individualizem, melanholijo ter ritmične, zvočne in metaforične učinke. To se posebno odraža v zbirki Čaša opojnosti. Šele v njegovi zadnji zbirki Zimzelen pod snegom je spremenil slog. Razvil se je v umirjenega, na klasično tradicijo oprtega racionalno čustvenega pesnika.
Naslovnica: Wikipedija