S požarniškim mirom se je končala vojna za celjsko dediščino med habsburškem cesarjem Friderikom III. in grofom Ivanom Goriškim.

Ulrik II. Celjan, poročen s Katarino, hčerjo srbskega despota Jurija Brankovića in svakinjo sultana Murata II., je posegel v evropsko politiko z namenom, da bi dosegel oblast v nekaterih tujih deželah. Ulrik je postal žrtev zarote pod vodstvom Hunjadijevih sinov. Leta 1456 je bil ubit v Beogradu, kamor je prišel s kraljem na čelu križarske vojske proti Turkom.

S požarniškim mirom je pripadlo 30 njegovih gospostev ogrski kroni, 48 pa po habsburško-celjski dedni pogodbi iz leta 1443 cesarju Frideriku III. Ob tem je bilo še 23 tekmecev za dediščino. Poleg ogrskega kralja Ladislava Posmrtnega sta bila glavna grof Ivan Goriški in Ulrikova vdova Katarina Branković, ki se je razglasila za glavno dedinjo. Vdova je pridobila večino dedičev zoper Friderika III. in tudi vojskovodjo Jana Vitovca, ki je bil povezan z ogrskim kraljem.

Od marca do konca 1457 je trajal boj med cesarjevimi in Vitovčevimi najemniki, ki so nekaj časa zasedali Celje, Ljubljano in Kranj. Ko pa je po smrti ogrskega kralja Vladislava Posmrtnega Katarina sklenila sporazum o dediščini, sta se cesar in Vitovec povezala in skupaj nastopila proti goriškemu grofu. Grof Ivan Goriški je bil premagan in je moral sprejeti mir, s katerim je izgubil celjsko kneževino in vsa gospostva na ozemlju prednje grofije Gorice.

Naslovnica: grb Ivan II. Goriški/Wikipedija