Na sestanku med Titom in Churchillom 13. avgusta 1944 je bilo rečeno, da namerava vrhovni zavezniški poveljnik na zahodu jugoslovansko-italijanske meje iz leta 1939 vzpostaviti zavezniško vojaško upravo in s tem zagotoviti varnost pristanišča in komunikacij v Trstu. Po Titovem govoru 12. septembra 1944 na Visu – izjavil je, da največja nevarnost preti od tistih, ki se skušajo vtihotapiti in si zagotoviti položaje znotraj gibanja – se je spremenila tudi taktična usmeritev OF. Tedaj je OF opustila pogovore s sredinskimi politiki ter jih javno označila kot špekulante. Prišlo je do tako imenovane politike zaprtih vrat.

S tem se je pojavil problem predvojnih primorskih politikov, ki so se po kapitulaciji Italije vrnili iz zaporov in konfinacij v Trst in tam obnovili svoje politično delovanje. Najvidnejši predstavniki tržaške sredine, ki so jo v vodstvu OF ocenjevali kot nacionalistično, so bili dr. Lavo Čermelj, dr. Josip Ferfolja, Frane Tončič, Angelo Kukanja in Slavoj Slavik. Imeli so pomembne položaje v širšem okrožnem odboru OF za Trst. Ker so ohranjali poseben skupinski značaj, bi jih lahko opredelili za nekakšno sredino znotraj OF.

Fotografija: Wikipedija