Obvladovanje slovenščine je bilo pomembno že v Habsburški državi. Ko je jeseni 1813, kmalu po uničujoči kritiki njegovih Nemškoslovenskih branj, ki jo je na Kopitarjevo pobudo v reviji Wiener algemeine Literalurzeitung objavil Jakob Zupan, Primic zapadel blaznosti in je stolica slovenskega jezika ostala nezasedena, so si mnogi prizadevali, da bi stanovi na izpraznjeno mesto imenovali novega profesorja slovenščine. Grof Saurau je v pismu cesarju Francu I. 19. junija 1814 izrazil upanje, da stanovi (zaradi velike potrebe po uradništvu. ki bi znalo slovensko) ≫ne bodo zanemarili prilike, da si bodoči uradniki v Gradcu osvojijo ta jezik≪. Zadeva je za nekaj let obtičala na mrtvi točki, z odlokom z dne 2. aprila 1836 je cesar Ferdinand I. na mesto rednega profesorja slovenskega jezika imenoval dotedanjega začasnega profesorja Kolomana Kvasa. Tako so bili postavljeni temelji stolice za slovanske jezike in literaturo na graški univerzi.