8. maja 1859 je izšel cesarski ukaz o rabi ljudskih jezikov na gimnazijah, ki je določal, da se v gimnazijah dežel, kjer večina ≫ni nemškega jezika≪, uporablja večinski jezik. Nemščina ostaja le učni jezik, ki ga mora obvladati vsak, ki zaključi gimnazijo.

Slovenci so sprejeli ukaz z navdušenjem. Urednik Novic dr. Janez Bleiweis je v svojih člankih ostro nastopal zlasti proti ≫nemškim in nemškutarskim≪ pisačem, ki nasprotujejo uvedbi slovenskega jezika v gimnazije in šibal te ≫posamne glasove≪ kot ≫čuvikanje krokarjev med milim slavčkovim petjem≪. Matija Majar je zahteval, da se na srednjih šolah poleg slovenščine v slovenskem jeziku poučujeta še vsaj dva druga predmeta. Muršec je zavračal ugovore glede pomanjkanja slovenskih profesorjev, knjig in slovstva. Janez Trdina je predlagal, naj na gimnazijah nemščina postane učni jezik šele tedaj, ko jo učenci dovolj dobro obvladajo. Vendar pa se cesarski ukaz na Slovenskem ni izvajal v takšni meri, kot so želeli posamezni slovenski politiki, in kot obvezen predmet za slovenske dijake na večini naših gimnazij. Večje vloge pri pouku si slovenščina še ni uspela priboriti.

Slika: Wikipedija