24. septembra 1136 je bila izdana ustanovna listina stiškega samostana. V njej oglejski patriarh Peregrin I. kot njegov ustanovitelj naznanja, da so trije plemiči – bratje Henrik, Ditrik in Majnhalm – prepustili posestvo Sitik oglejski cerkvi. Na njihovo prošnjo in po nasvetu več bližnjih cerkvenih dostojanstvenikov ga je izročil menihom iz Rune (Rein pri Gradcu), ki žive po pravilih svetega Benedikta, ker je sklenil tamkaj ustanoviti opatijo.

Ljudsko izročilo povezuje ustanovitev samostana z legendami. Ena izmed njih pravi, da so ga prvotno začeli zidati tam, kjer je sedanja Spodnja Pristava. Toda neki ptič je kar naprej letal v podnožje griča in čivkal: ≫Sit hic! Sit hic!≪ (Naj bo tukaj.)

Graditelji so mu sledili in postavili samostan na sedanjem mestu, v grb pa dali ptiča (papigo).

Že v 2. polovici 12. stoletja so za samostanskimi zidovi v pisarski delavnici (skriptoriju) nastajali znameniti rokopisi. Tu je nastala najstarejša zbirka latinskih rokopisov pri nas.

Naslovnica: Valvasorjeva upodobitev Stične iz leta 1679/Wikipedija