Življenje slovenskega pesnika in pripovednika Joža Lovrenčiča med drugim kaže tudi, kako je nedemokratična oblast po krivici uničevala življenje nekaterim posameznikom, ko jim je onemogočala delo in umetniško ustvarjanje. Rodil se je 2. marca leta 1890 na Kredu pri Kobaridu. Spada med najizrazitejše predstavnike začetnega impresionizma na Slovenskem. Po koncu 2. svetovne vojne je bil po krivici obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen na dve leti zapora. Po dveh mesecih je bil pomiloščen, vendar njegova dela vrsto let niso več izhajala. Umrl je 11. decembra 1952 v Ljubljani.

Bil je član skupine mladih katoliških pisateljev, zbranih v preurejeni reviji Dom in svet, ki so pod uredništvom Izidorja Cankarja delovali v letih 1914 – 1918. Mnogi v tem krogu so njegovo lirsko zbirko Deveta dežela šteli za začetek slovenskega literarnega ekspresionizma. Lovrenčič je avtor najobsežnejšega slovenskega epa. Pisal ga je in revijalno objavljal šest let, od leta 1915 do 1921, pod naslovom Trentarski študent. V knjižni obliki je izšel leta 1939 z naslovom Sholar iz Trente. V tem epu je prenesel Faustov motiv v slovensko okolje.

Fotografija: Wikipedija