Metod Badjura je leta 1932 uresničil svoj dolgoletni sen, ko je posnel prvi slovenski celovečerni igrani film Triglavske strmine.

Režiser, snemalec in scenarist, ki se je rodil v Litiji 22. februarja 1896, pomeni v zgodovini slovenskega filma vez med obdobjem nemega in zvočnega filma.

Okoli leta 1926 je začel snemati prve reportaže in kratke filme. Do leta 1940 jih je naredil več kot 30, večinoma v okviru svojega podjetja Sava. Med njimi zavzemata posebno mesto prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji in Triglav pozimi.

Badjura je bil hkrati snemalec in režiser, istočasno pa je moral opravljati še vsa druga pomožna dela. Pomagala mu je žena Milka, ki je razvijala, kopirala in pomagala pri montaži in opremi filma. Zakonca Badjura sta vlagala v filme ves svoj denar, vendar ju navdušenje in ljubezen do filma nista zapustila.

Kot režiser in snemalec je, skupaj z ženo Milko, naredil nekaj najboljših del slovenskega dokumentarnega filma: Slovensko Primorje, Pomlad v Beli krajini, Naši lipicanci, Kroparski kovači, Velenjski rudarji, Beli konj, Fazani in Božidar Jakac – zanj je na 9. mednarodnem festivalu filmov o umetnosti leta 1970 v Benetkah prejel zlatega leva.

Badjura je bil prvi slovenski filmski režiser, ki je znal v dokumentarnem filmu izraziti osebni odnos do izbrane snovi, mu vliti občudovanje in ljubezen do vsega, kar je kot umetnik občutil ob opazovanju narave in ljudi v njej. Po njem se, kot pionirju slovenskega filma, imenuje nagrada za najboljše dosežke na filmskem področju – Badjurjeva nagrada.

Fotografija: Wikipedija