Tržaški Slovenci so ob času razpada Avstro-Ogrske 11. septembra 1918 v Trstu ustanovili slovenski tržaški narodni svet.

Njegovi predstavniki so bili vključeni v tržaški Odbor za javno blaginjo. Trstu so namreč ob propadu Avstro-Ogrske grozili lakota in socialni nemiri. Odbor za javno blaginjo je poslal v Benetke tričlansko delegacijo, ki je povabila italijansko vojsko, naj v imenu antante zasede mesto. Slovenci so upali, da to ne bo pomenilo priključitve k Italiji in da jim bodo zmagovite države priznale pravico do samoodločbe.

Kljub težkim razmeram so tržaški Slovenci prizadevno obnavljali svoje politično, kulturno in gospodarsko življenje. Edinost je postala skupna politična predstavnica liberalno in katoliško usmerjenih Slovencev nove dežele, to je Julijske krajine. Postali pa so nezaščitena manjšina v italijanski državi in bili deležni neprizanesljive italijanizacije, zlasti po nastopu fašizma. Antona Karlina, zadnjega slovenskega škofa v Trstu, so nacionalistični skrajneži že 28. decembra 1918 napadli v njegovi palači. Sveti sedež je Karlina 1919 razrešil in za novega tržaškega škofa imenoval Italijana. Izraz sovražnega ozračja v Trstu so bili požig Narodnega doma 13. julija 1920 in opustošenja kulturnih domov v Rojanu, Barkovljah in pri Sv. Ivanu.

Fotografija: pogled na Barkovlje/Wikipedija