Plavajoči tank

 Plavajoči tank

Kljub končnemu zmagoslavju sovjetske Rdeče armade v drugi svetovni vojni so trezne povojne analize nakazale marsikatere pomanjkljivosti in slabosti njenega delovanja, zlasti v luči hudih človeških in materialnih izgub. Da krvave lekcije pravkar končanega globalnega spopada ne bi bile zaman, so bile nujne spremembe tako v doktrini Rdeče armade kot v pospešenem razvoju ter uvajanju nove oborožitve. Ta občutek nujnosti je še stopnjevala rast nezaupanja med nekdanjimi zaveznicami in verjetnostjo, da lahko hladna vojna hitro preraste v nov, odprt »vroč« konflikt na Stari celini.

Eden izmed naukov, do katerih je prišla Rdeča armada pri svojem napredovanju proti zahodu, je bilo spoznanje, da je prečkanje rek v veliki meri upočasnjevalo napredovanje in tako onemogočalo izkoriščanje dejavnika presenečenja ter premoči proti oslabljenim nemškim enotam. Te so povzročale številne preglavice sovjetskim enotam, sploh če so trdovratno branile rečne bregove in ogrožale prečkanje rek ter vzpostavitev mostišča, preden je inženirskim enotam uspelo postaviti pontonske mostove ali prepeljati tanke. Ti so nato nasprotnika potisnili stran od mostišča in omogočili prečkanje preostalim silam. Vsaka takšna operacija je bila logistično izjemno zahtevna, vedno pa je obstajala tudi nevarnost protinapada nasprotnika in uničenja mostišča in enot, ki so bile v tej fazi najbolj ranljive.

Rešitev težave se je nakazovala z razvojem popolnoma novega lahkega tanka, ki bi bil namenjen izvidniškim nalogam, njegova zasnova pa bi omogočala prečkanja vodnih ovir brez posebne predpriprave. Podane so bile številne idejne zamisli, kot najperspektivnejši pa je izstopal projekt vozila Objekt 740, katerega prototip je bil dokončan leta 1950. To vozilo je odlikovala enostavna zasnova, dokaj solidna mobilnost in takrat inovativni sistem plovbe na vodi. Na vozilu so namreč uporabili sistem dveh vodno-reakcijskih pogonov. Pogonska vijaka (ki sta na zadnjem delu vozila, na levem in desnem boku) srkata vodo ter jo potiskata skozi cevi proti izhodnim šobam, ki se nahajajo na zadnjem delu. Voznik v vodi tako krmari z zapiranjem ali odpiranjem leve ali desne šobe na zadku vozila. Sistem se je izkazal kot izjemno domiseln in praktičen.

Obsežna testiranja prototipov so, z manjšimi popravki, potrdila pravilnost konstrukcijskih rešitev. Vozilo je tako sredi leta 1951 dobilo oznako PT-76 (PT označuje »plavayushchiy tank« oziroma »plavajoči tank«), serijsko proizvodnjo pa so pričeli leta 1953 v takratni Stalingrajski tovarni traktorjev (1961 je bila preimenovana v Volgogradsko tovarno traktorjev). Leta 1958 je sledila posodobitev vozila, ki je dobilo novo oznako PT-76B in kot takšno postalo glavni izvidniški tank ne le Sovjetske zveze in članic Varšavskega pakta, temveč številnih zaveznic po vsem svetu. Samo podvozje vozila je bilo bodisi neposredno bodisi s prilagoditvami uporabljeno za številne druge namene, kot je npr. družina oklepnih transporterjev BTR-50 ali specializirana namenska vozila (ASU-85, ZSU-23-4, idt.).

PT-76 je sodeloval v številnih konfliktih po vsem svetu, najbolj znana pa je njegova uporaba v vietnamski vojni, kjer je razmočen in težko prehoden teren onemogočal razširjeno uporabno klasičnih tankov. Severnovietnamska vojska je s pridom uporabljala amfibijske sposobnosti vozila za nenadne napade na nasprotnika. Vendar so se spopadi s nasprotnikovimi tanki, skorajda brez izjeme, slabo končali za slabo oborožen in še slabše zaščiten PT-76. Poudariti je treba, da se tudi preostalemu oklepu Severnega Vietnama ni godilo dosti bolje. Vse prednosti tanka PT-76 je bistveno bolje uporabila Indija v spopadih s Pakistanom v letih 1965 in 1971, ko je z domiselno taktiko zadala hude izgube številčnejšemu nasprotniku.

Jugoslovanska ljudska armada je leta 1968 sprejela v uporabo 63 tankov PT-76B in z njimi opremila predvsem oklepne ter mehanizirane brigade. V sestavi takšnih enot je bila načeloma izvidniška četa, ki jo je sestavljal vod lahkih tankov PT-76 (3 vozila), vod oklepnih izvidniških avtomobilov BRDM-2 (3 vozila) in motorizirani izvidniški vod, ki je imel navadno transportna vozila pinzgauer. Pri začetnem šolanju so sodelovali tudi sovjetski inštruktorji, šolanje vodne plovbe pa je najprej potekalo na rekah Vrbas in Sava, kasneje pa se je izvajalo na znamenitem poligonu Manjača v Bosni. V Sloveniji je imela vod (3 vozila) tankov PT-76 1. oklepna brigada na Vrhniki, ki je leta 1991 imela v svoji sestavi takrat tudi najsodobnejše tanke M-84. 27. junija 1991 je izvidniška četa 1. oklepne brigade JLA dobila ukaz za premik v smeri Vrhnika-Ljubljana-Kranj, končni cilj pa naj bi bila zasedba mejnih prehodov Rateče, Korensko sedlo, Ljubelj, Jezersko in Hrušica na meji z Avstrijo. En tank je z mešano kolono vozil prišel do mejnega prehoda Rateče, dva tanka PT-76 pa je JLA uporabila v poskusu zasedbe prehoda Karavanke. Na Karavankah se je vnel spopad med obema stranema, uporabljeni sta bila tudi oba lahka tanka PT-76, ki sta bila tudi zadeta s strani TO, vendar brez resnejših posledic. 1. julija se je JLA vdala tako na Ratečah kot Karavankah, vsi trije tanki pa so bili zaseženi s strani TO. Eden izmed njih je danes razstavljen v Parku vojaške zgodovine.

V spopadih na območju nekdanje Jugoslavije je bil PT-76 uporabljen predvsem kot sredstvo ognjene podpore in ne v predvideni izvidniški vlogi. Vozilo je bilo zastarelo, predvsem pa preveč ranljivo na skorajda vsa protioklepna orožja. Kljub vsemu se zgodba PT-76 še ni popolnoma končala, saj ga uporabljajo še številne države po svetu, sploh tiste, ki cenijo dejstvo, da se jekleni posebnež bistveno bolje znajde v vodi kot na kopnem.

Deli z ostalimi

Urednistvo

Sorodni članki