Ob popisu prebivalstva Republike Slovenije leta 1991 so ugotovili število najbolj razširjenih slovenskih priimkov. Naj navedem prvih 16 (števila so zaokrožena):
Novak (11.600 oseb, kar predstavlja 0,6% prebivalstva. Kaj pomeni beseda? 1) naseljenec na neobdelani, neizkrčeni, zlasti hribovski zemlji; 2) moški, določen za vojaško službo, 3) novinec, 4) začetnik); Horvat (10.000), Krajnc (6.000), Kovačič (6.000), Zupančič (5.000), Kovač (5.000), Potočnik (5.000), Mlakar (4.000), Vidmar (4.000), Kos (4.000), Golob (4.000), Božič (3.500), Turk (3.500), Kralj (3.500), Bizjak (3.500), Korošec (3.500). [Primerjaj s: (Hrovat 2000), (Kranjc 1900, Kranjec 1000), (Zupan 3.500)].
Največ priimkov Slovencev je po izvoru osebe, po tem, odkod je prišla prva oseba, ki je prejela imenovani priimek: Novak, Horvat, Krajnc, Turk, Bizjak (=Hrvat), Korošec. Na drugem mestu je poklic osebe: Kovačič, Zupančič, Kovač. Na tretjem mestu kraj, kjer je prvi nosilec priimka živel: Potočnik, Mlakar, Vidmar (=naseljenec na cerkvenem posestvu ali upravitelj na njem); potem pridejo imena živali, na prvem mestu ptiči: Kos in Golob. To, kot rečeno, velja za Republiko Slovenijo.
V Argentini je drugače
Za Slovence v Argentini ta razpredelnica seveda ne velja. Nimamo objavljenega nobenega seznama Slovencev v Argentini. Kar imamo, je telefonski imenik SKZ Sloge, po katerem največ osebnih telefonov (ne trgovskih!) pripada priimku Osterc (21), nato priimkom Bajda in Urbančič (18), nato Selan, Oblak in Rant (12), potem Bajuk, Dimnik in Hirschegger (11). Po mojih računih naj bi bila najbolj razširjena priimka Urbančič, katerih je samo iz sanhuške veje (San Justo je okraj v bližini Buenos Airesa) z vsemi družinskimi člani 198 oseb, 185 živih in od teh kakih 90 z uradno uporabo priimka Urbančič, in priimek Bajda v Mendozi.
Naj omenim, da že več let zbiram podatke o družinah Slovencev v Argentini in jih imam do sedaj zbranih blizu 4800, samskih (ki so prišli v Argentino brez staršev in se niso poročili) pa blizu 3000, kar predstavlja skupno več 292 kot 20.000 oseb slovenskega porekla.
O nastanku priimkov
Ljudje so vedno imeli neko poimenovanje, pojav priimkov pa je pravzaprav novejši. Tozadevna literatura pove, da se prvi priimki pojavijo v Italiji v 11. stoletju, prvi slovenski pa v 14. stoletju. Definicija pojma, bi bila nekako tale: »priimek je dedno uradno poimenovanje, ki kaže na pripadnost določeni družini. Izraz ‘priimek’ pove, da stoji pri imenu. Z obema se ljudje razpoznavamo ali identificiramo. Ime in priimek skupaj se danes uradno imenuje osebno ime.«
Za razpoznavanje in razlikovanje posameznikov po osebnih imenih je nekoč zadostovalo eno ime. Le pripadniki višjih slojev so prvotno imeli več imen. Splošno naraščanje prebivalstva, zlasti v trgih in mestih, je povzročilo, da preprosta poimenovanja niso več zadostovala za zanesljivo razpoznavanje posameznikov po imenih. Zato so si pomagali z dodatnimi imeni – priimki. Kot rečeno, najprej so jih začeli uporabljati višji in premožnejši sloji, potem meščani. Najkasneje so se uveljavili v kmečkem okolju in pri ljudeh brez posestva.
Predno so priimki nastali, so obstajala hišna imena (nomen vulgo). Tako se v rojstni hiši moje matere rojene Benkovič v Kamniku, reče pr’ Toman, čeprav je priimek Benkovič izpričan na hiši kmalu po letu 1600. Vendar še danes sosedje imenujejo prebivalce hiše in one, ki od tam izvirajo, z imenom Tomanovi.
Na slovenskem ozemlju so bili priimki v 14. stoletju še dokaj redki, zelo so se razširili v 15., splošno pa v 16. stoletju. Večina je nastala torej v času protestantizma, turških vpadov in kmečkih uporov. V času Primoža Trubarja priimki na Slovenskem še niso bili ustaljeni. Obvezni in pravno določeni pa so priimki postali v naših krajih s patentom (slovesnim uradnim odlokom) cesarja Jožefa II., leta 1780.
Različice istega priimka
Proces nastajanja priimkov se more precej natančno zasledovati po urbarjih in po matičnih knjigah, ki so se začele pojavljati po Tridentinskem cerkvenem zboru (1545-1563); prav tako so pomembni zapisi župnikov, imenovani ‘status animarum’ (stanje duš). Moremo ugotoviti, da so priimki velikokrat menjali svojo obliko, ker so jih (najbrž grajski pisarji in župniki) sprva zapisovali po latinskih in nemških pravopisnih navadah, tako da marsikateri današnji slovenski priimek še nosi te sledove.
Eden od pomembnih seznamov slovenskih priimkov so nekdanji koledarji Mohorjeve družbe, ki so objavljali imenik svojih ‘udov’ ne le živečih v Sloveniji, ampak po vsem svetu, tudi naseljencev v Argentini. Čeprav segajo le 4-5 rodov v našo preteklost, so vendar dragocen vir za preučevanje naših priimkov, njihove razvrstitve, pogostnosti, tvorbe, idr; zajemajo namreč vse slovenske fare po škofijah skozi desetletja, tako da se v njih z naraščanjem in spreminjanjem članstva prej ali slej pojavi večina slovenskih priimkov. In ker gre v teh seznamih večinoma za kmečko plast prebivalstva, ki je bila takrat še razmeroma nemobilna, se pri dobrem poznavanju krajevnih okoliščin še marsikje odkrije ali vsaj nakaže naravni jezikovni laboratorij z neposredno motivacijo za nastanek tega ali onega priimka.
Večkrat sem že vprašal obiskovalce iz Slovenije, kako da v Sloveniji nimajo seznama slovenskih priimkov, ki jih ni več; z začudenjem so me pogledali, češ, kaj mi le pride na misel…
Priimki, ki so nekoč nastali, se dedujejo po očetu oziroma materi, kadar je otrok nezakonski. Ko člani družine izumrjejo, priimek izgine. Novi priimki ne nastajajo, razen kdaj sodnijsko; v raznih okoliščinah se spreminjajo (ob emigraciji v tuje okolje ali ob preganjanju narodnih manjšin), vedno več pa je enakih priimkov (to v vseh jezikih). V telefonskih imenikih velikih mest moremo ugotoviti, da nekateri priimki obsegajo po več strani, večinoma so patronimiki.
Jure Vombergar (1940-2020)