Kot sem že rekel, priimki ne nastajajo več. So pa izjeme. Že nekaj let je tega kar sem zvedel, da v Sloveniji vsak, ki to želi, lahko svoj priimek zamenja za poljubnega. Samo priimek, imena ne. Uraden proces je enostaven, hiter in poceni. Tako se danes za nobenega državljana Slovenije ne ve, kdo je po narodnosti Slovenec. Verjetno se teh zamenjav poslužujejo prišleki z juga Balkana. Še to: kot sem omenil, se ime ne more spremeniti. Za svoje otroke sem želel, da so v Sloveniji registrirani s slovenskimi imeni, kot je bilo uradno prevedeno, pa niso dovolili. Najbrž želijo, da se takoj ve, odkod prihaja neki Juan Vasle, Pedro Opeka, Marcos Bajuk. Tako so nekoč zaznamovali nezakonske otroke in najdenčke.

Spreminjanje

V ZDA je vedno bilo enostavno zamenjati priimek in tega so se mnogi poslužili. Spomnim se, da sem bral izjavo nekega ameriškega Slovenca, ki je za ameriške pojme imel neizgovorljiv priimek. Vsakič, ko se je predstavil s svojim imenom, je imel probleme. Zamenjal si je priimek za anglosaškega in od tedaj se je življenje zanj spremenilo za 180 stopinj. »Kako sem bil neumen, da nisem tega prej storil«, je dejal.
Priimki se včasih spreminjajo, še danes namreč: Ko so rojaki prihajali v Argentino, so tukajšnji uradniki nekaterim napačno vpisali priimek zaradi malomarnosti oziroma nepazljivosti (kako črko ali pa sploh zamenjali priimek in ime: recimo, Jernej Cesar). Predstavljajte si uradnico, (kakršno odlično igra argentinski komik Gasalla), ki vpisuje vaš priimek, medtem ko pije kavo in se pogovarja s svojo sosedo o TV programu, ki ga je gledala prejšnji večer. Če se takoj ne zaveš napake in protestiraš, je prepozno. Kot je bilo sila enostavno napisati pokvečen priimek, tako je potem sila težko popraviti ta priimek v pravilno obliko. Treba je napraviti dolgotrajen in drag sodnijski postopek, pa so nekateri rojaki kar pustili.
V slovenski skupnosti uporabljajo nespremenjen slovenski, uradno v Argentini pa spremenjenega. Če pride do kakega dedovanja, je seveda problem.

Posmehljivi priimki

So priimki, ki ljudem delajo preglavice, kot že imenovani sramotilni. V takem primeru sodnik lahko odloči spremembo, navadno le kako črko. (Govorim o Sloveniji pred vojno oz. o Argentini, kjer so bili ali so glede tega zelo natančni). Moj tast dr. Debeljak je nekoč pravil o nekem sošolcu, ki se je pisal Prešiček. Tovariši v šoli so se norčevali: »prešič, svinja, prasec«. Ko je bil starejši, si je priimek zamenjal v Presnik.

Trije bratje, trije priimki

Najhujši primer namernega spreminjanja priimkov, kar ga poznam, je italijanizacija priimkov v Italiji v času fašizma. Obstajala je celo knjiga z navodili, kako to čim bolj primerno opraviti: Per l’italianita dei cognomi nella provincia di Trieste (Aldo Pizzagalli, 1929). Navodila so predvidevala popravek črk (Kralj-Carli, Slavič-Salvi, Zajc-Saiti, Boštjančič-Bastiani, Bohinc-Boccini), potem odpravo končnic -ič (Avguštinčič-Agostini) ali naravnost prevod priimka v italijanščino (Jazbec-Tasso, Vodopivec-Bevilacqua, Kralj-Re, Žnidaršič-Sartori). Zgodilo se je, da je več članov iste družine imelo različne priimke (N.pr.: Kralj, Carli, Re).

Poitalijančena priimka Turk in Hrvatin v Bertokih pri Kopru. Foto (c): Tino Mamić

V času fašističnega terorja se računa, da je okrog 20.000 Slovencev zapustilo Italijo in se naselilo v Argentini. Če se dobro spomnim, se govori o kakih 100.000 spremenjenih slovenskih priimkih na ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Mnogi od teh, so si pokvečene priimke spremenili v prvi povojni dobi. Danes obstaja zaščitni zakon št. 38 iz leta 2001 v členu 7 in zakon št. 482 iz leta 1999 v členu 11, ki predvideva vrnitev poitalijančenih priimkov in imen v izvirno slovensko obliko. Vendar nekateri rojaki ne želijo popraviti popačenih imen. Eni pravijo, naj država Italija to stori sama, saj je njena dolžnost. Nekateri se bojijo, da bi zaradi spremembe imena in priimka izgubili državno ali kako drugo javno službo. Tednik Novi glas se sprašuje: »Se morda za tem skriva neka udobnost oz. lenoba, ali še kaj drugega?«

Ženski priimki, slovenska posebnost

Priimek Medved v ženski obliki: MEDVEJKA na naslovnici knjige Priimki, njihv izvor in pomen. Konec 18. stoletja, Gora nad Ajdovščino, dokument hrani Župnijski arhiv Otlica.

Slovenski priimki žensk. Zanimivo je, da so v starih matičnih knjigah na Slovenskem (tako na Gorenjskem, kot na Primorskem) skoraj vse ženske, posebno krstne botre, zapisane po žensko, se pravi, z žensko obliko priimka in to že v latinskih zapisih. Naprimer Marina Zivka uxor Gregorii Živec ali Uršula Grmela vidua Mihaelis Grmek. In tako imamo priimke Žagarca, Klemenčičovka, Verbečka (Verbic), Čebulečka (Čebulj), Hudakončevka, Vodopivka, Kovačica, Murnovka, Tomčovka, Debelačka (Debeljak), Malnarca, Orlica, Ferligojnica, Pleščevka, Medvedka, Oblačica (Oblak), Voučica, Zajka (Zaje), Čepinka, Buhovka, Petkojca (Petek).
Slovenski etnograf Milko Matičetov v neki varianti edine slovenske ljudske epske pesmi, Pegam in Lambergar, zapiše tole vrstico: Vambergarca v linah stoji, še toku govori…9 -dokaz za žensko obliko mojega priimka iz srednjega veka. Med priimki slovenskih staronaseljencev sem zasledil priimka Ostrouška, Celestina in Drufovka, z moškimi krstnimi imeni. Najbrž so dobili priimek po materah.
Ženska oblika slovenskih priimkov ni le kurioziteta nekdanjih časov. V zadnji slovenski slovnici se Toporišič poteguje za ponovno vpeljavo teh priimkov. Hočem reči, da ni to Toporišičev izum ali kaprica, ampak je zgodovinsko utemeljena raba. V tedniku Družina ga Janez Gradišnik ostro zavrača. Tudi sam menim, da danes nobena Slovenka ne bi želela nositi tovrstni priimek, ki ima sedaj šaljiv, posmehljiv ali celo poniževalen prizvok. Tudi nisem za to, da bi se za poročene žene uporabljala končnica -eva ali -ova, ker ima posesivni prizvok. Ždi se mi prav, da (če je žena za to) uporablja oba priimka, dekliškega in moževega, kar opažam, je zadnje čase že nekako ustaljena navada in ne da bi kdo to vsiljeval. Prav tako sem za to, da se da otrokom, ko se jih vpiše ob rojstvu, priimka obeh staršev, kot je to navada v nekaterih južnoameriških državah; seveda le tistim, ki to želijo.

Tuji priimki

Rodovnik rodbine Frelih iz Vipavske doline – verjetno so prišli s Tirolske. www.tinomamic.eu

Kot sem povedal v začetku, Slovenci nimamo samo slovensko-slovanskih priimkov, ampak tudi drugačnega izvora, predvsem nemškega, kar je pač pogojeno s 1200 leti nemške hegemonije na naših tleh. Imeli smo naseljevanje nemških kolonov na ozemlju nekaterih zemljiških gospodov in cerkvenih posestev škofij iz Freisinga (Brežinja), Brixena in Salzburga (Solnograda), največ iz Tirolske in Bavarske. V času protireformacije so mnogi nemški plemiči zapustili avstrijske dežele in so prišli drugi iz Italije, Furlanije, s svojimi zaupniki, ki so se potem poslovenili. V 19. stoletju je bila v Avstrogrskem cesarstvu precejšna mobilnost uradništva in tako so prihajali v slovenske dežele mnogi Čehi, tudi Madžari.

Revija Duhovno življenje v Argentini vsako leto februarja objavi seznam krstov, porok in smrti v slovenski skupnosti za preteklo leto in sicer le tiste podatke, ki jih javijo sorodniki. V seznamu krstov sta navedena priimka očeta in matere. To je le za to, da se more identificirati družino, v kateri je bil otrok rojen, tako za družine, kjer sta oba zakonca slovenskega rodu kot za tiste, kjer sta različnih izvorov. Pri seznamu smrti pa je za ženske 300 naveden priimek moža, nato pa dekliški priimek; za vse pa tudi starost.

Nemški, poslovenjeni in izvorno nemški priimki

Kot rečeno, imamo Slovenci mnogo nemških priimkov. Upošteval bom samo priimke Slovencev v Argentini. Razdelil bi jih v tri vrste:
a) nespremenjeni nemški: Albrecht, Draksler, Razinger, Schiffrer, Ecker, Eiletz, Fink, Engelman, Gelb, Hafner, Hartman, Rant, Himmelreich, Hirschegger, Rot, Heinrichar, Heller, Horn, Jager, Sparhakl, Flere, Gaser, Willenpart, Pipp, Gerkman, Jerman, Brandstetter, Knapp, Spreitzer, Leber, Rigler, Stumberger.
b) poslovenjeni, fonetično pisani nemški priimki: Šifrer, Štancer, Drajzibner, Lampret, Golmajer, Grintal, Šterbenc, Špeh, Šmalc, Štern, Štirn, Tašner, Šonc, Šturm, Kelc, Šenk, Šuc, Rajer, Grilj.
c) priimki nemškega izvora, a tako poslovenjeni, da niso več prepoznavni kot nemški: Tavčar iz Deutcher, Znidar iz Schneider, Šuštar iz Schuster, Vidmar iz Widmeier, Kremžar iz Kremser, Indihar iz Innicher, Logonder iz Lang Andre, Fajfar iz Pfeifer, Fajdiga iz Veit (=Vid)+iga, Pergar iz Berger, Burgar iz Burger; Hanželič, Borštnik, Grohar, Rezelj, Pire, Škulj, Zolgar, Štrubelj, Žumer, Demšar, Šavli, Šorli (za te zadnje ne poznam originalnih nemških priimkov).
Slovenci v Argentini imamo tudi italijanske in furlanske priimke: Savelli, Frontini, Mugerli, Avanzo, Federuzzi, Mazora, Inkiostri; v Sloveniji še: Gaspari, Birolla, Simoniti; imamo tudi slovenjene: Cukjati iz Zucchiatti, Čampa iz Ciampa,  Ferfolja iz Ferfoglia, Bertoncelj iz Bertoncelli; Batagelj, Benedičič, Benedetič, Batistič, Fornazarič; Colja, Mermolja, Merkuža, Špacapan (despacho de pan).
Slovenci imamo priimke še drugih izvorov: češke, ruske, turške, ciganske, judovske, madžarske.

Končnice priimkov

Obravnaval sem doslej priimke z ozirom na njihov pomen. Je pa možno analizirati priimke po njihovih sestavnih delih ali formantih. Mnogi priimki so sestavljeni iz predpone, korena in pripone ali končnice (Pod-log-ar, Za-kraj-šek). Pavle Merku v študiji: Formanti – Imenik po obrnjenem alfabetskem reduu razlaga pomen končnic slovenskih priimkov: -ič, -čič, -šič, -žič; -ar, -ač; -ec, -šek, -šček; -ica, -iha; iga, -iša, -erlj, -elja, -goj, -nik, -onja, -ost, -ut, -uža; itd.

Slovenski priimki v Argentini

Slovenski predvojni naseljenci so se družili v društvih po svojem regionalnem izvoru, posebno Primorci in Prekmurci. More se razbrati že iz priimka, od kod je kdo.
Priimki Primorcev (iz društev v okrajih Villa Devoto, La Paternal – Capital): Šatej, Terbižan, Vodopivec, Ušaj, Čopič, Kodrič, Simčič, Colja, Pavšič, Soban, Gerželj, Hrovatin, Tinta, Pahor, Prinčič, Devetak, Tutta, Furlan, Jakin, Cučič, Cenčič, Merkuža, Mermolja, Paškulin, Pičulin, Batagelj, Terčelj, Saksida, Mizerit, Pišot, Frandulič, Jakomin, Sulčič, Bensa, Fakin, Fonda. Najbolj pogosta krstna imena so: Karlo, Josip.
Priimki Prekmurcev (iz društev v okrajih Avellaneda, Bernal, Berisso): Bočkor, Filo, Gomboc, Hajdinjak, Kreslin, Bojnec, Banko, Škrilec, Gjšrek, Žid o, Štefanec, Kiselak, Cmor, Magyar, Pucko, Kuzma, Nemeš, Ritoper, Utroša, Žokš, Balgač, Dončec, Bakan, Cipot, Kustec, Matuš, Hozjan, Klekl. Najbolj pogosta krstna imena so: Štefan, Alojz, Jožef; tudi Koloman, Šandor, Imre, Geza, Arpad.

Slovenski priimki so mnogim Argentincem Neslovencem v spotiko. Izgovarjajo jih fonetično kasteljansko, kar je kdaj namerno zafrkljivo, največkrat pa najbrž ne; pač, posledica pomanjkanja splošne kulture: črka j se samo v kasteljanščini izgovarja h. Kar pa se mi ne zdi prav, je to, da se sami spakujemo z izgovorjavo svojih priimkov. Itak jih moramo potem črkovati. Vendar pri tem opažam naslednje: nikdar nisem slišal, da bi kdo nekdanjega gospodarskega ministra priimek Cavallo, izgovarjal Kavažo. Pač pa sem slišal, da so na televiziji urugvajskega predsednika priimek Batlle izgovarjali Važe, sumim, da namerno narobe, ker si je drznil nekaj očitati Argentini. Prišel sem na to, da če hočejo, Neslovenci lahko pravilno izgovarjajo naše priimke. Tisti, ki so spoštljivi, vprašajo, kako se pravilno izgovarja, kar je prav. Če pa kdo želi, da se njegov priimek v Argentini izgovarja po kasteljanski izgovorjavi črk, ima tudi pravico. Vsak človek ima pravico zahtevati, da se spoštuje njegov priimek, ki je neločljivi del njegove osebnosti.

Priimke sem dobil v mesečniku Duhovno življenje iz seznamov darovalcev bodisi za tiskovni sklad, bodisi za nakup kakega liturgičnega pripomočka. Da je taka razlika med priimki Slovencev z ozirom na regionalni izvor, sem ugotovili šele nedavno, ko sem prebiral stare, predvojne letnike Duhovnega življenja. Priimki Gorenjcev in Dolenjcev so povsem drugačni.

Jure Vombergar

Priimki, njihov izvor in pomen

DELITE