Prva tekstilna tovarna na Slovenskem

V Ajdovščini stoji spomenik vsem tekstilnim delavcem na Slovenskem, saj je tu začela delovati prva tekstilna tovarna.

Leta 1978 je bila v Ajdovščini osrednja slovesnost ob 150 obletnici prve tekstilne tovarne na Slovenskem, pa tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Tudi sam sem se udeležil tega zborovanja. Spomnim se, da se je na ajdovskem placu zbrala velika množica ljudi. Slavnostni govornik je bil Vinko Hafner. Ob 150 obletnici slovenske tekstilne industrije so pred tekstilno tovarno postavili spomenik vsem tekstilnim delavcem na slovenskem, ki so delali med leti 1828 – 1978. Avtor spomenika je Rado Jelinčič.

Ko so zamenjali kolovrate

Spomenik je sestavljen iz zidanega kamnitega podstavka – iz flišnega peščenjaka. Podstavek je v obliki kvadra. Na vsaki stranici podstavka je pritrjena po ena kamnita plošča iz rudistnega apnenca. Na vsaki plošči je vklesan napis.

Vsebina napisov na ploščah:

– Pomnik času pred 150 leti, ko so železni stroji prav tu na ajdovskih tleh prvič na Slovenskem zamenjali lesene kolovrate 1828
– Spomin delavcem tekstilne industrije na slovenskem, ki so s svojim delom gradili nov čas, ki je priznal delu čast in oblast 1828 – 1978
– Čast vsem tovarišicam in tovarišem, ki so v letih NOB sodelovali v partizanskih in šiviljskih delavnicah 1941 – 1945
– Postavili tekstilni delavci ob proslavi 150-letnice slovenske tekstilne industrije 16. 9. 1978

Na podstavku je postavljen železen stiliziran kolovrat. Višina spomenika je štiri metre. Spomenik po vsebini in sporočilnosti presega lokalne okvire, zato bi bilo dobro razmisliti o njegovi obnovi.

Pisatelj Terčelj o predilnici

Svojevrstna obeležja in spomenike ljudem in dogodkom, in to trajnejše od kamnitih in kovinskih, so v literarni obliki postavili domači pisatelji, ki so zaznavali utrip življenja tistega časa. Navedel bom nekaj odlomkov, ki jih je Filip Terčelj napisal v eni izmed črtic – Budilka, v knjižni zbirki Ogorki.
»Trška predilnica. Velikansko dvonadstropno poslopje ob potoku z visokim, okajenim dimnikom, iz katerega se je kadilo noč in dan. V teh prostorih je doraščala mladost med stroji in prahom, med oljem in barvilom, med ropotanjem strojev in kričanjem. S štirinajstimi leti so vstopili skozi železna vrata in so hodili isto pot dan za dnem ob jutranji uri noter in zvečer nazaj. Vsakih štirinajst dni so prejeli denar ter ga preštevali po cesti, da so se jim prsteno bleda obličja smehljala.«

Iz te Terčeljeve črtice je zanimiv tudi zapis o tovarniški sireni, ki je v določenem obdobju, ko ljudje še niso imeli budilk, odmerjala delavcem prihod na delo.

»Vsak delavnik je ob petih zjutraj zatrobilo v fabriki zategnjeno in zagrljeno ….Ob polšestih je zatulila sirena dvakrat… Delavci so se ravnali po tovarniški sireni. Nekaj posebnega je bila ta sirena: brezčuten in točen klicar na delo. Iz strojne hiše se je dvignila sivobela para, za njo pa glas, začetkoma debel, nato tanjši, dokler ni v žalostnem, jokajočem tonu padel in izzvenel. Pozimi, ko je burja zavijala po dolini in lomila veje, je vetrovni sunek odnašal pisk s seboj in ga zadušil v sikajočih valovih. Takrat niso slišali sirene niti bližnji v vasi. Ta in oni je zakasnil ali celo zaspal v gorki lubnici, da ga sploh ni bilo na delo, ker se je bal zasmeha in kazni. Kaznovali so strogo in občutno. Tudi Drejcu se je pripetilo, da je v teku šestih let zamudil dvakrat. Ta nezgoda ga je ujezila, da je oštel ženo, čeprav je bil sam kriv prav kot ona. Med potjo se je rotil, da se kaj takega ne bo več zgodilo.«

• 

• 

• 

• 

• 

•