Da se ne pozabi

Danes mineva pol stoletja (1973), odkar je na knjižne police v Parizu prišla knjiga “Arhipelag Gulag”. Napisal jo je ruski pisatelj Aleksander Isajevič Solženicin (1908-2008), sicer dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1970. V omenjenem delu je razkril delovanje sovjetskih gulagov, kjer je trpelo in umrlo več milijonov ljudi.

Naslov knjige se nanaša na niz izoliranih prisilnih delovnih taborišč širom po tedanji Sovjetski zvezi. Gulag je namreč ruski akronim za “Glavno upravo taborišč” (rusko: “Главное управление лагерей”).

Solženicin je knjigo napisal na podlagi lastnih izkušenj, saj je bil osebno osem let zaprt v sovjetskih taboriščih med letoma 1945 in 1953. Zaprli so ga zaradi kritiziranja Stalina v pismu prijatelju. Po drugi strani je avtor knjigo dopolnil s pomočjo številnih pričevanj o sistemu zaporov v SZ, posredovali so mu jih nekdanji zaporniki. Prav pričevanja dajejo knjigi pravo vrednost, pomagala so namreč razkriti trpinčenje taboriščnikov, upore in pobege. Po drugi strani pa opisujejo številne smrti zaradi lakote in mraza.

S svojim zapisom si je Solženicin “prislužil” izgon iz države. Na Zahodu so menili, da je za prisilno delo v sovjetskih taboriščih odgovoren predvsem Stalin in ne direktno sovjetski režim. Toda Solženicin je v svoji knjigi dokazoval, da problem taborišč izhaja že iz časov Lenina in začetkov nastajanja t. i. socialistične oz. komunistične države.

Knjiga je bila prvotno v SZ objavljena ilegalno, kot samizdat, na Zahodu pa leta 1973 v Parizu. V SZ so njeno objavo dovolili šele leta 1989, v času perestrojke.

Knjiga “Arhipelag Gulag” se še danes prišteva v sam vrh svetovne književnosti, leta 1999 je po izboru francoskega “Le Monda” našla svoje mesto na popisu 100 najboljših knjig stoletja.

DELITE