Na današnji dan pred 75. leti (1947) je bila v Parizu podpisana mirovna pogodba z Italijo. Zavezniške in pridružene sile (SZ, Velika Britanija, ZDA, Kitajska, Francija, Avstralija, Belgija, FLR Jugoslavija, Kanada, Sovjetska socialistična republika Belorusija, Brazilija, Češkoslovaška, Etiopija, Grčija, Indija, Nizozemska, Nova Zelandija, Poljska, Sovjetska socialistična republika Ukrajina) so jo sklenile z Italijo, ki je bila pogodbenica trojnega pakta z Nemčijo in Japonsko, začela napadalno vojno in s tem povzročila vojno stanje z vsemi zavezniškimi in pridruženimi silami, ter tako nosila svoj del odgovornosti za drugo svetovno vojno. Zahodni zavezniki so se do Italije vedli zelo blagohotno, saj so upoštevali njeno geopolitično vrednost na prvi črti hladne vojne. Iz javne razprave so nekako izginile razprave o italijanskih zločinih med vojno, predvsem v Afriki in na Balkanu. Ob tem seveda niso prezrli dejstva, da je bil po zmagah zavezniških sil in s pomočjo italijanskih demokratičnih sil, 25. julija 1943 zrušen fašistični režim in da je Italija, potem, ko je septembra 1943 brezpogojno kapitulirala, istega leta podpisala pogoje premirja. Po omenjenem premirju so italijanske oborožene sile, tako vladne kot sile odporniškega gibanja, dejavno sodelovale v vojni proti Nemčiji. Italija je 13. oktobra 1943 napovedala vojno Nemčiji in s tem postala sovojskujoča sila. Ena izmed prioritet med temi pogajanji je bila tudi nova razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Izoblikovali so se štirje predlogi velikih sil (SZ, ZDA, VB, Francija) glede bodoče razmejitve. Na koncu se je uveljavil francoski predlog, ki je “puščal” približno enako število Italijanov v Jugoslaviji, kot “Jugoslovanov” v Italiji.S pariško mirovno pogodbo, ki je izničila Rapalsko pogodbo iz novembra 1920, se je večina primorskih Slovencev združila z matičnim narodom. Pariška mirovna pogodba je stopila v veljavo 15. septembra 1947. Po njej nič več ni bilo tako, kot je bilo! Večina Primorske je resda pripadla tedanji Jugoslaviji, a nekdaj stoletja enoten politični, gospodarski in kulturni prostor je bil boleče razdeljen z meddržavno mejo. Gorica je takoj pripadla Italiji, Trst s severno Istro pa je bil razglašen za nekakšno nevtralno državico oz. t. i. Svobodno tržaško ozemlje (ki v resnici ni nikoli zaživela kot samostojna enota). To ozemlje je bilo oktobra 1954 s “Spomenico o soglasju” razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Dokončno pa je bila meja med njima potrjena z Osimskimi sporazumi novembra 1975.