Minevata točno 102 leti od rojstnega dneva kraljevine SHS, ki so jo Slovenci ustanovili skupaj s Hrvati in Srbi. Ker je v novi državi politično prevlado dobil Beograd, je med zgodovinarji veliko debat o tem, ali je bil 1. december za Slovence srečen ali nesrečen.

Nastanek jugoslovanske države po koncu prve svetovne vojne ima daljšo brado, kot bi si kdo mislil. Jugoslovanska ideja je bila namreč zelo živa že vrsto let pred letom 1918. Vrhunec je nastopil maja 1917, ko je poslanec SLS Anton Korošec v avstrijskem parlamentu prebral majniško deklaracijo z zahtevo po združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov znotraj Avstroogrske v samostojno državo pod habsburškim cesarjem. V slovensko politiko, ki si glede te zahteve niso bili enotni, je zato posegel ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič z izjavo v podporo deklaraciji, pod katero se je podpisalo več 100.000 ljudi.

Država SHS

V zadnjih mesecih vojne se je nato rodila država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala današnjo Slovenijo brez Prekmurja, Hrvaško brez Medžimurja ter Bosno in Hercegovino. Avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za slovenske dežele in Istro, v katerem so bile vse politične stranke. »Naloga sveta je tudi bila, da se pripravlja na razmere, ko se bo po vojni odločala usoda Slovencev in njih ozemlja, zlasti zaradi možnosti uveljavitve določil tajnega londonskega sporazuma iz aprila leta 1915. Prav zaradi te okoliščine je bilo še zlasti na Primorskem delovanje Narodnega sveta posebej potrebno, « pravi znani novogoriški zgodovinar Branko Marušič.

11. september

V Trstu je 11. septembra 1918 tako bil ustanovljen pokrajinski odsek Narodnega sveta, dva dni zatem pa še v Gorici. Goriški svet pod vodstvom liberalca Karla Podgornika je nato 1. novembra izdal »proglas«, v katerem je prevzel oblast na vso goriško-gradiščansko deželo. A že 6. novembra, tri dni po podpisu premirja, so v mesto prišli prvi italijanski vojaki in nato so avstro-ogrski vojaki morali zapustiti mesto. Z razpustom Pokrajinskega odseka narodnega sveta 14. novembra se je nekajdnevna slovenska oblast v Gorici prenehala, navaja Marušič. Primorska je začela živeti pod italijanskim škornjem.

Formalno je bila država SHS ustanovljena 29. oktobra 1918. Glavno mesto je bilo v Zagrebu, Slovenija pa je bila dober mesec dni politično in in upravno povsem samostojna. Narodni svet v Ljubljani se je preimenoval v vlado, na čelu katere je bil Josip vitez Pogačnik. Narodni svet v Zagrebu pa je vodil Korošec. Čeprav je tretjino slovenskega ozemlja nove države okupirala Italija, in čeprav je doživela mednarodno priznanje le od strani Madžarske, pa je imela temeljne atribute državnosti. Z generalom Maistrom je država SHS ubranila svojo severno mejo in končno priznanje doživela ob uradni združitvi s kraljevino Srbijo v novo državo, kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kraljevina SHS

Kratica SHS je ostala ista, le v imenu so na prvo mesto namesto Slovencev postavili Srbe, na čelo države pa kraljevsko dinastijo Karadžordžević, ki je vladala Srbiji in njej malo prej priključeni Črni Gori in Vojvodini. Razlogov, zakaj so slovenski in hrvaški politiki pristali na združitev, ki je prineslo srbsko hegemonijo, je več. Najprej so to bile zapletene mednarodne razmere, ki so kot edino možnost ponujale podreditev močni Srbiji. Drugi veliki razlog pa je bila srbska zvijačnost, na katero v Ljubljani in Zagrebu niso bili navajeni. Zadnji žebelj v krsto slvoenske avtonomije pa so zabili slovenski liberalci, ki so v prvi jugoslovanski skupščini postali jeziček na tehtnici, da je bila sprejeta velikosrbska vidovdanska ustava.

Grobarji Jugoslavije – Srbi

Čeprav so se nekateri v zadnjih dvajsetih letih oprijeli hipoteze, da je Slovenija leta 1918 naredila napako, ker se je povezala z Beogradom, namesto da bi ostala v okviru nove zvezne Avstrije, pa večina zgodovinarjev to idejo označuje za utopijo, ki bi slovensko narodnostno mejo na severu potisnila daleč na jug. Zanimiv je citat iz časopisa Resnica, ki pravi: »Nemci debelo gledajo, kako se vrši prevrat. Niso nam hoteli dati pred leti avtonomije. Zavirali so vsako rešitev jugoslovanskega vprašanja. S tem so Nemci postali grobarji Avstrije. Nemška nedostopnost je rodila našo svobodo.« Zanimivo je, da se je zgodovina v tej točki leta 1991 ponovila, saj so velikosrbi postali grobarji Jugoslavije.

DELITE