Danes mineva sto let, kar je v Zagrebu umrl dr. Anton Mahnič, goriški duhovnik, škof na Krku, profesor, pesnik, pisatelj, kritik, katoliški ideolog, urednik, vzgojitelj in svetniški kandidat.
“Ločitev duhov”
Še danes v naši javnosti odmeva Mahničevo zavzemanje za »ločitev duhov« oz. t. i. kulturni boj ter zlorabe tega pojma, ki so v slovenskem javnem diskurzu še vedno navzoče.
Anton Mahnič se je rodil 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kot prvi od devetih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Štanjelu. Oktobra leta 1863 se je vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Vedno je bil odličnjak. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. To je bilo njegovo prvo srečanje s pisano besedo. Slovstveni in kulturni zgodovinarji kot glavni mejnik v njegovem delovanju omenjajo Dvanajst večerov, ki jih je objavljal v Slovencu leta 1884.
Že po tretjem letniku bogoslovja, 30. avgusta 1874, je bil posvečen v duhovnika. Poleti 1875 je končal bogoslovne študije in še isto jesen ga je nadškof Andrej Gollmayr imenoval za prefekta v malem semenišču v Gorici. Tako se je začelo njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno in izobraževalno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, vrsto javnih polemik in tudi nekatere posege v politično življenje. Hkrati je na dunajski univerzi pripravljal doktorat iz teologije, ki ga je dokončal maja 1881, ko je uspešno branil dogmatično tezo o peklu.
Leto 1881 je postal redni profesor bibličnih ved v goriškem bogoslovju in urednik latinsko pisane škofijske revije Folium Periodicum. Leta 1888 je začel izdajati list Rimski katolik. Pri tej reviji je bil urednik, lastnik in glavni sodelavec. Z njo je spodbudil nastanek 1. slovenskega katoliškega shoda (1892), s katerim se začenja slovensko katoliško gibanje.
Škof na Hrvaškem
Novembra 1896 ga je cesar Franc Jožef imenoval za škofa na otoku Krku in 3. decembra je papež Leon XIII. potrdil imenovanje. Dne 7. februarja 1897 je bil dr. Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa.
Na Krku je ustanovil škofijsko tiskarno, kjer so tiskali številna dela škofa in njegovih sodelavcev, zlasti je v tem okviru nastala revija Hrvatska straža, ki ima podobne zasluge za nastanek hrvaškega katoliškega gibanja, kot Rimski katolik za slovensko. Leta 1903 je ustanovil Hrvaško akademsko društvo in začel svojo borbo, da bi dovolili hrvaščino kot učni jezik. Spodbujal je tudi k sodelovanju Slovencev in Hrvatov na kulturnem, cerkvenem in političnem področju. Med I. svetovno vojno je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svojih vernikih naj se žrtvujejo zanje.
Življenje se sklene v Zagrebu
Ob koncu prve svetovne vojne jeseni 1918 je italijanska vojska zasedla Krk in vzpostavila vojaško zasedbeno oblast. Napori in bolezen so primorali škofa Mahniča, da je leta 1919 zaprosil za dovoljenje, da bi se šel zdravit v Zagreb, a so ga italijanske oblasti s prevaro odpeljale v Rim. V revščini je živel v Frascatiju pri Rimu, od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija 1920 je šel v Zagreb, da bi se zdravil v Varaždinskih Toplicah, vendar mu je za zdravljenje zmanjkalo denarja. Hotel se je vrniti na Krk, da bi morebiti prodal nekaj premoženja in lahko nadaljeval z zdravljenjem. Zagrebški nadškof Antun Bauer pa ga je povabil v svojo hišo, kjer je 14. decembra 1920 umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Zagrebu.
Vrnitev na Krk
Zemeljske ostanke škofa dr. Antona Mahniča so leta 2002 prenesli na otok Krk, kjer je pokopan v tamkajšnji stolnici. Decembra 2013 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo.
Dodatek: letos oktobra smo v Gorici pripravljali simpozij o tem našem velikem rojaku, ki pa je bil zaradi zdravstvenih razmer prenesen za nedoločen čas. Organizirali ga bomo brž ko bo mogoče.
Referenti: Saša Ilijić, Tomaž Simčič, Stane Granda, Ivo Kerže, Igor Grdina, Aleš Maver, Matic Batič, Renato Podbersič, Andrej Vončina