Vojsko je vas sredi precej nedostopnega predalpskega sveta med Vipavsko dolino na jugu in dolino reke Idrijce na severu. Težka prehodnost, dež, sneg in vijugaste ceste predstavljajo za prebivalce veliko težavo. Hkrati pa je zaradi odmaknjenosti pokrajina, za katero je samo vprašanje časa, kdaj bo zaradi naravnih lepot razglašena za nacionalni park, ostala precej neokrnjena. Vojsko v širšem smislu, ali Vojskarska planota, obsega celo vrsto zaselkov, vasi in gorskih osamljenih kmetij. Krajevna skupnost Vojsko je precej velika, v preteklosti je bila zato desetletja svoja občina, čemur so naredil konec oblasti po drugi svetovni vojni, ko so centralizirale državo.

Vojskemu je posvečena zajetna knjiga, zbornik pravzaprav, ki ga je uredila učiteljica Renata Hvala. Izdala jo je idrijska Založba Bogataj, v velikem formatu, barvah in trdi vezavi na 272 straneh.

Monografija je dragocen prispevek k ohranitivi stoletne kulture in civilizacije v kraju, ki je slovel kot najvišja župnija na Kranjskem. Zgodovinske prispevke bogatijo dokumentarne fotografije, ki so zanimive tudi z etnološkega pogleda. Posebej veseli bodo knjige rodoslovci in zgodovinarji, ki se poglabljajo v lokalno zgodovino Severne Primorske. Opisana je zgodovina župnije, kar je kot hrbtenica za tiste, ki raziskujejo družinska drevesa. Za rodoslovce je zelo priročen seznam krajevnih zgodovinskih dogodkov v obliki zgodovinske kronike. Najdemo tudi mnoge toponime, ledinska imena in hišna imena. Lahko rečemo, da je knjiga obvezno domače branje ne le za domačine, ampak tudi za vse, ki kdaj brskajo po matičnih knjigah Vojskega in okolice.

Poleg poglobljene lokalne zgodovine je v knjigi ogromno drobnih pripovedi in utrinkov vojskarske kulture. Obširen je tako tudi prispevek o oblačilni kulturi, ki je za večino slovenskih krajev še popolna tabula rasa. Sicer pa prispevki niso predolgi, pa tudi dolgovezenju so se avtorji uspešno izogibali.

Pogrešamo pa malce zgodovinske distance do opisov časa druge svetovne vojne. Besedilo je ponekod napisano v enakem slogu kot pred letom 1990, enostransko in črno-belo, kot da od takrat ni zgodovinarji niso odkrili ničesar več.

Lahko si samo želimo, da bi se kdo od avtorjev lotil nadaljevanja pisanja knjige, saj so mnogi prispevki tako zanimivi, da se zazdijo kar prekratki. Zaradi poljubnosti in obenem strokovnosti je knjiga lahko zgled posnemanja mnogim drugim slovenskim krajem. Zato tudi opozarjamo nanjo, čeprav je izšla že nekaj let nazaj.

DELITE