Čeprav zgodovinarji ocenjujejo, da so Jezusa Kristusa križali (7. april 30 ali 3. april 33), še danes premikamo datum Velike noči.

Rimski cesar Konstantin je v 4. stoletju uvedel verske reforme v takratnem poganskem Rimu. Zato Jezusovo rojstvo praznujemo 25. decembra in ne 6. aprila kot je predvidevan datum jezusovega rojstva. Rimljani so imeli takrat Saturnalije, kar je starodavni zimski festival, ki je vključeval zabave, obdarovanja, krašenje z zelenjem. Ker teh praznovanj je bilo težko izkoreniniti, so naredili svoje praznike na te dni.

Tako danes določamo datum Velike noči po luni. To je določil prvi koncil v Niceji, leta 325, ki je določil samo dve pravili za postavitev datuma. Zdaj velja, da je Velika noč na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Tako so dosegli neodvisnost od hebrejskega koledarja in enotnost praznovanja po vsem svetu. Kasneje so leta 1582 sprejeli v rimokatoliški cerkvi reformo koledarja in še danes po večini sveta uporabljamo gregorijanski koledar. Zaradi vzhodnega razkola v cerkvi imajo pravoslavci še vedno julijanski koledar, kar pa pomeni tudi drug datum Velike noči.

Datum križanja in vstajenja Jezusa Kristusa so zgodovinarji določili na podlagi astronomije. Glede na položaj lune so lahko izračunali za vsako leto, kdaj so judje praznovali pasho. Takratni judovski koledar je neznan in se je spreminjal. Zaradi tega zgodovinopisci nimajo pravega vira razen nove zaveze in luninega koledarja.

Judje praznujejo pasho kot spomin, da jih je Bog izpeljal iz egiptovske sužnosti. Veliko noč se navezuje na judovsko pasho, saj po sta se evangelijih tako križanje kot vstajenje zgodila v zadnjih dneh pashe.

V krščanstvu nastopi pred 40-dnevna pokora in se začne na pepelnično sredo. Obdobje posta traja 46 dni in nedelje ne štejejo zraven. Teden pred veliko nočjo se imenuje Veliki teden, ki spominja zadnje dni Jezusovega življenja na zemlji. Nedelja pred veliko nočjo je cvetna nedelja. Temu sledijo; veliki četrtek, veliki petek in velika sobota. Te imenujemo tudi veliko(nočno) tridnevje. Velika noč se praznuje z vigilijo, ki je na večer pred nedeljo. To je ostanek judovskega običaja, saj so judje praznovali nov dan, ko pade mrak. Beseda vigilija pride iz latinske besede vigilia, kar v prevodu pomeni nočna straža. To se navezuje na pričakovanje odrešenja oziroma na vstajenje Jezusa Kristusa.

Običaji, povezani z Veliko nočjo se v krščanskem svetu deloma razlikujejo in vključujejo obred ob sončnem vzhodu, polnočno bedenje, vzklike in izmenjavo velikonočnih pozdravov, ter okrasitev in skupno razbijanje velikonočnih jajc. Kasneje so dodali še druge običaje.

Trenutni sistem za določanje datuma predstavlja tudi razkorak med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Lani je carigrajski patriarh napovedal nov dogovor med Rimskokatoliško cerkvijo in pravoslavno cerkvijo za nov skupni izračun datuma Velike noči. Dogovor si želijo doseči na 1700. obletnico koncila v Niceji čez dve leti.