110 let od vojne napovedi Italije Avstro-Ogrski
Da se ne pozabi
Na današnji dan pred 110 leti je bila binkoštna nedelja. Popoldne istega dne je italijanski veleposlanik na Dunaju Giuseppe Gualtieri d´Avarna izročil avstro-ogrskemu zunanjemu ministru grofu Stephanu Buriánu von Rajecz italijansko vojno napoved nekdanji zaveznici – Avstro-Ogrski. Zunanji minister je po prejemu note nemudoma obvestil cesarja Franca Jožefa I. in ministrskega predsednika grofa Karla von Stürgkha ter poveljnika generalštaba cesarsko-kraljeve vojske generala Franza Conrada von Hötzendorfa.
Istega dne je ostareli cesar podal večjezični proglas ob italijanski vojni napovedi: “Mojim narodom! Kralj italijanski Mi je napovedal vojno. Zvestobo je prelomila kraljevina italijanska svojima zaveznikoma kakor zgodovina ne pozna enakega. Več nego trideset let je trajala zveza, v kateri je mogla Italija množiti svojo teritorialno posest in se razcvitati, kakor nikdar ni slutila, tedaj nas je Italija zapustila v uri nevarnosti in je z razvitimi zastavami prešla v tabor naših sovražnikov. Mi nismo ogrožali Italije, nismo tratili njenega ugleda, nismo se dotaknili njene časti in njenih interesov; vedno smo zvesto izpolnjevali Svoje zavezniške dolžnosti in smo ji nudili Svojo zaščito, ko je šla na bojišče. Storili smo še več: Ko je začela Italija s svojim pohlepnim očesom gledati čez naše meje, smo bili odločeni za velike in bridke žrtve, za žrtve, ki so posebno bolele Naše očetovsko srce, samo da obranimo zavezniško razmerje in mir. Toda pohlepnost Italije, ki je mislila, da je treba izkoristiti trenutek, se ni dala potolažiti. In tako se mora izpolniti usoda…”
Naslednjega dne, 24. maja 1915 se je na jugozahodu habsburške monarhije, države naših prednikov, odprla nova fronta, dolga okrog 600 kilometrov. Njen južni del, dobrih 90 km, je potekal po zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja. Hkrati je bil to za ofenzivne akcije najprimernejši del bojišča, poznan kot soška fronta, od Rombona do morja pri Devinu. V 29 mesecih bojevanja je tu padlo okrog 350.000 vojakov na obeh straneh. Soška fronta je hkrati v naše kraje prinesla skoraj popolno uničenje in umik civilnega prebivalstva v begunstvo.
Toda danes hkrati mineva tudi 105 let od smrti poveljnika branilcev ob Soči. Svetozar Boroević de (von) Bojna, uskoškega rodu in pravoslavne vere, rojen na Baniji na Hrvaškem leta 1856, je umrl zaradi kapi 23. maja 1920 v celovški bolnišnici. Pokopali so ga v Celovcu, toda že čez pol leta so ga prekopali na dunajsko mestno pokopališče. Ob prekopu so mu na Dunaju priredili veličasten pogreb. Ljudstvo je v težkih povojnih časih očitno pogrešalo stare ideale in junake.
Ob izbruhu vojne z Italijo spomladi 1915 se je tudi Boroević zavzel za učinkovito obrambo ob reki Soči, naravni oviri. Imel je namreč potrebne izkušnje iz bojevanja na karpatskih grebenih prot ruski carski vojski v hudi zimi 1914/1915. Odločitev o obrambi na Soči je bila sprejeta zgolj par dni pred italijanskim vstopom v vojno. Za vrhovnega poveljnika nove 5. (Soške) armade s sedežem v Postojni, ki je sprejela obrambo pred sovražnikom, je bil imenovan prav Svetozar Boroević. Veljal je za tipičnega generalštabnega časnika, ki se je cele dneve na svojem poveljstvu sklanjal nad vojaške karte in dajal povelja za fronto. Te pa v vsem vojnem času ni obiskal niti enkrat!
