85 let od začetka vojne za rapalsko mejo
Da se ne pozabi
Na današnji dan pred petinosemdesetimi leti se je za Primorce, tedaj italijanske državljane izza rapalske meje, začela druga svetovna vojna (1940). Tega dne je namreč fašistična Kraljevina Italija napovedala vojno Franciji in Veliki Britaniji ter se tako pridružila svojim nacističnim zaveznikom. Slednji so se, vsaj sprva, bojevali predvsem v celinski Evropi, medtem ko je imel Mussolini velike načrte v Sredozemlju.
Kmalu po fašističnem prevzemu oblasti jeseni 1922 je Italija začela razvijati svojo vojsko v skladu z ekspanzionistično geostrateško in geopolitično doktrino “Mare nostrum”, ki je postopoma prerasla v doktrino vzpostavitve novega rimskega imperija 20. stoletja.
Zaradi slabše razvite industrije in tehnologije ter pomanjkanja surovin je Italija na področju oborožitve, letal in druge vojaške tehnike občutno zaostajala za svetovnimi silami. Vojaški vrh se je zavedal, da Italija nima surovin za vodenje dolgotrajne vojne. Na to je Mussolinija opozarjal predvsem general Federico Baistrocchi, ki je vztrajal pri tem, da bo prihodnja vojna dolgotrajna in da se zato Italija mora ustrezno pripraviti.
Mussolini je hkrati zavidal Hitlerju, ki je septembra 1939 bliskovito osvojil Poljsko ter začel maja 1940 hiter prodor čez Beneluks v Francijo. Italijanski uspehi so bili bistveno skromnejši, Italijani so sicer v začetku aprila 1939 v treh dneh zasedli obubožano Albanijo.
Razvoj dogodkov na fronti v Franciji se je odvijal tako hitro, da je bilo inertno poveljstvo italijanskih oboroženih sil povsem presenečeno in nepripravljeno na vojno. Na osebni pritisk Mussolinija se je stanje spremenilo. Duce je namreč vztrajal, da mora Italija za vsako ceno izkoristiti priložnost, da si pred kapitulacijo Francije s prelito krvjo svojih vojakov na francoski fronti zagotovi sodelovanje in ustrezen izplen na mirovnih pogajanjih.
Tako je Italija 10. junija 1940 Veliki Britaniji in Franciji napovedala vojno ter Francijo napadla na alpski fronti. Italijanska vojska je zavzela trinajst vasi v južnih francoskih Alpah, pri tem so Italijani doživeli velike izgube, saj je padlo 631 vojakov, 2631 je bilo ranjenih, 616 pogrešanih, skoraj 4000 pa je bilo zajetih, kar je bilo ponižujoče glede na to, da so bili Italijani napadalci. Pri odvozu v dolino in pokopu mrtvih vojakov je poleti 1940 sodeloval tudi moj pokojni nono Slavko Silič (1919-2013) iz Orehovelj pri Mirnu, tedaj pripadnik italijanskih alpinskih enot.
Na drugi strani je imela Francija v teh kratkotrajnih bojih 120 padlih in ranjenih vojakov ter 150 pogrešanih.
V tej operaciji in tudi pozneje se je pokazalo, da so bile italijanske enote praviloma slabše izurjene in vodene, da so imele nižjo bojno moralo in da so pretrpele večje izgube od nasprotnika.
Kmalu se je začel italijanski napad iz kolonije v Libiji na britanski Egipt, pozneje tudi sovražnosti v vzhodni Afriki (Africa Orientale Italiana), jeseni 1940 pa še italijanski napad iz Albanije na Grčijo.
Tako so morali tudi številni primorski možje in fantje kot italijanski državljani na različne fronte, do konca vojne jih je v italijanski vojaški suknji umrlo skoraj 1.300.
Maršal Pietro Badoglio, nam bolj poznan iz bojev in zavzetja Sabotina med prvo svetovno vojno, je Mussoliniju in fašističnim veljakom pripisoval odgovornost tako za nepripravljenost Italije za spopad širših razsežnosti kot za vstop italijanskih oboroženih sil v vojno. Mussolinija je opisal kot vojaškega amaterja, ki se je ves čas agresivno vmešaval v vojaške zadeve. Ocenjeval ga je kot narcisoidnega tirana, popolnoma nekompetentnega na področju strategije. Ker z Mussolinijem ni mogel sodelovati, je maršal Badoglio 4. decembra 1940 odstopil s položaja načelnika združenega generalštaba italijanskih oboroženih sil. Skratka, položaj italijanske vojske je bil tedaj v velikem nasprotju nemškimi uspehi, Italija pa je vse bolj zaostajala in postajala podrejena nacističnim zaveznikom.
V spomin in opomin si poglejte še Mussolinijev demagoški nastop ob vojni napovedi, z okna Beneške palače (Palazzo Venezia) v Rimu: KLIK