Pred 135 leti se je v Ljubljani rodil Pavel Kunaver
Da se ne pozabi
Na današnji dan pred 135 leti se je v Ljubljani rodil Pavel Kunaver, pedagog, učitelj geografije, astronom, jamar, hribolazec, turni smučar, eden začetnikov alpinizma pri nas, skavt, mladinski organizator (1889).
Več o njem si lahko preberete na spletu, nas pa tokrat zanima predvsem njegovo delovanje med prvo svetovno vojno. Kljub težavam z očmi je bil Kunaver vpoklican kot enoletni prostovoljec (nem. Einjährig-Freiwillige), vendar ni v svojih dnevnikih, ki jih je pisal tudi med vojno, niti z besedico potožil zaradi vojaške službe.
V letih 1915 in 1916 je kot črnovojnik (nem. Landsturm) stražil ruske vojne ujetnike v ujetniškem taborišču Marchtrenk v Zgornji Avstriji. Od marca 1917 do aprila 1918 najdemo Pavla Kunavra kot speleologa oz. člana vojaške skupine za raziskovanje jam, kjer so za potrebe avstro-ogrske vojske in po nalogu armadnega poveljstva soške fronte raziskali več kot sto jam. Raziskovali so na Doberdobskem krasu, v glavnem pa v Trnovskem gozdu in na Banjški planoti. Podatke o teh raziskavanjih je Kunaver objavil v poljudno-znanstvenih spisih po prvi svetovni vojni.
Kot dober poznavalec Krasa je po prvi svetovni vojni opozoril generala Maistra na nevarnost krivične razmejitve z Italijo in na Maistrovo pobudo sodeloval v razmejitveni komisiji na enem od kraških sektorjev meje.
V Planinskem vestniku je Pavel Kunaver leta 1968 objavil spomine na svojo jamarsko izkušnjo na soški fronti, poglejmo uvodni del:
“Iz planinskega polka so pozimi 1914/15 izločili vse za boj nesposobne enoletne prostovoljce, nas dodelili stražnemu bataljonu in nas poslali v Gornjo Avstrijo. Jeseni 1916. sem prišel v Innsbruck in nenadoma je stal pred menoj stari znanec iz naših jamarskih dni dr. inž. Pick. Bil je na dopustu, služil je na soški fronti pri generalu Kuchinkemu, ki je tam vodil utrjevalna dela. Kratek pogovor – in že mi je ponudil, da me spravi kot raziskovalca jam na soško fronto, če hočem. Pristal sem.
Čeprav je bil naš oddelek namenjen v popolnoma jamarsko neraziskano področje med Sv. Goro, čepovansko dolino in Kanalom, na Banjščico, sem se zelo težko ločil od dosedanjega poveljnika ing. Backa. Bil mi je kot priznan znanstvenik in mnogo starejši speleolog v Severnih Apneniških Alpah, posebno v Dochsteinskih ledenih jamah, pravi mentor in prijatelj.
Naš novi oddelek pa je bil zelo majhen. Poročnik M., nekdanji planinski in jamarski tovoriš, je bil vodjo štirih mož, ki niso imeli pojma o Krasu. Kot jamar sem mu bil dodeljen še jaz, orodje po smo dobili od tokratnega Jamarskega društvo v Ljubljani. Tako smo se 19. aprila 1917 odpeljali iz Ljubljane preko Jesenic novim dogodkom naproti, v eno od najbolj krvavih poletij v človeški zgodovini. Nas pa je čakalo romantično doživljanje podzemskega sveta – in srce trgajoče opazovanje krvavih bitk na zahodnem robu slovenske zemlje. Domačega prebivalstva skoraj ni bilo videti, tem bolj po je mrgolelo vojaštva vseh vrst, konjskih vpreg in kamionov, ki so dovažali ubojni material, odvažali pa ranjence iz gostih prvih vrst na fronti.
Po zaenkrat je bilo še kar mirno, vrstili so se le lokalni vroči spopadi za važne strateške točke na Krasu na sosednjih hribih in po zahodnih robovih Banjščice. Kamion nas je pripeljal po strmi cesti iz zadnje postaje pred fronto v Čepovanski dol.”
Tisti M., ki ga Kunaver v tem zapisu ni imenoval s polnim imenom, je bil Ivan Michler, njegov predvojni jamarski in hribovski tovariš, tako kot Kunaver član gorniške druščine drenovcev. Zameril se mu je, ker je M. dvoril njegovi dunajski ljubezni slovenskih korenin, ki je med prvo svetovno vojno že močno cvetela.
Ob raziskovanju v neposrednem zaledju soške fronte je Kunaver “na svojo roko tudi preizkušal bajalico in se dobro prepričal, kako prav je imel inž. Bock, ko ji je, kar se krasa tiče, izrekel nezaupnico, ker deluje tudi nad praznimi podzemskimi jamami, ne da bi bila voda v njih”.
Pavel Kunaver je umrl 19. aprila 1988 v Ljubljani. Priznani geograf prof. dr. Jurij Kunaver je o očetu napisal zanimivo knjigo “Sivi volk”, splača se jo prebrati.
