190 let odkar se je v Trenti rodil Anton Tožbar

Da se ne pozabi

Danes mineva 190 let odkar se je v Trenti rodil Anton Tožbar st., po domače Medved in prava znamenitost doline pod Triglavom (1835). Njegov oče je bil kmet Anton, mati pa gospodinja Katarina, roj. Cuder. Živeli so pri cerkvi, domačiji se je reklo “Špik”. Izročilo pravi, da so Tožbarji v Trento prišli s Krasa.

Anton Tožbar je slovel kot dober plezalec in pogumen lovec, ki je odlično poznal gore in poti nad dolino Trente.

Zaslovel pa je po boju z medvedom, s katerim se je spopadel na lovu pod Planjo 24. aprila 1871. Tistega dne je sedem mož odšlo na lov na vsaj do danes zadnjega medveda v Trenti. Medved je delal škodo, saj je uničeval drobnico. Ustrelili so ga in Špik se mu je približal. Toda ranjeni medved mu je z enim sunkom odtrgal spodnjo čeljust z jezikom vred, mu s kremplji razparal ramo in raztrgal levo stegno. Popoldne so se vrnili v dolino. Novica se je po dolini širila kakor ogenj na suhem senu. Ranjenca so prinesli na dom in poslali po “gospoda” (vikarja). Medveda so odrli in kožo ter meso kasneje prinesli v vas. Mesa je bilo veliko, tehtnica je pokazala, da je imel živ medved tristo kilogramov teže, in to spomladi, ko mu je zima odnesla velik delež. Tudi zato ga je tako silno gnalo za drobnico. Možje so še nekajkrat poskušali najti Špikovo odtrgano čeljust, vendar brez uspeha.

Iznakaženega Tožbarja st. so odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je kljub strašnim ranam okreval. Po tem “srečanju” se ga je oprijel vzdevek Medved.

Domači vikar Anton Črv bi se tudi moral udeležiti tega lova, saj sta še na predvečer dogodka skupaj s Špikom vlivala svinčene krogle, vendar je bil zaradi neke zadeve nenadoma poklican na sodišče v Bovec. Kasneje je bil Špiku v znatno tolažbo, o samem dogodku pa je po pripovedovanju udeleženih sestavil krajše poročilo v spomin za poznejše čase. Na listek je Špiku tudi napisal vzrok njegove pohabljenosti, da ga je lahko revež pokazal vprašujočim. Omenjeni listek še danes hrani Tožbarjeva družina.

Anton Tožbar st. je živel še dvajset let, svojo rano je skrival z obvezo, hranil pa se je s tekočo hrano, ki si jo je sam vlival skozi cevko v grlo. Imel je velike težave pri govoru, saj so ga lahko razumeli le tisti, ki so ga dobro poznali. Zanj so se zanimali številni zdravniki. Ustno izročilo pravi, da so pogled na njegovo rano prenesli le vojaški zdravniki.

Kot gorskega vodnika je Antona Tožbarja st. zelo cenil tudi slavni hribolazec dr. Julius Kugy. Leta 1877 je namreč prišel v Trento, da bi poiskal cvetlico Scabioso Trento, in prav Tožbar st. je postal njegov prvi gorski vodnik. Spremljal ga je na poteh na Triglav, Jalovec, Razor, Mojstrovko, Kanjavec in Bavški Grintavec. Leta 1884 je tudi uradno postal gorski vodnik Nemško-avstrijskega planinskega društva, ki je tedaj gradilo nove poti in postavljalo koče v naših gorah.

Anton Tožbar (Špik – Medved) je umrl 22. decembra 1891 med drvarjenem pod Prisojnikom, ko ga je podrla smreka.