160 let, odkar se je rodil Miguel de Unamuno y Jugo
Da se ne pozabi
Danes mineva 160 let, odkar se je v starem središču baskovskega mesta Bilbao rodil Miguel de Unamuno y Jugo, španski filozof, esejist in književnik baskovskega rodu (1864).
Ob koncu poletja 1917 se je mudil tudi v tedaj razrušeni Gorici, ki so se ji italijanske zasedbene oblasti nedvomno vsaj trudile dajati videz normalnosti, zato je italijanska vlada na ogled frontnih položajev povabila skupino španskih intelektualcev. Obisk je bil namenjen propagandi med nevtralnimi državami, v katerih je politično vodstvo in tudi prebivalstvo ostajalo pasivno oziroma razdvojeno glede podpore vojaškim prizadevanjem sprtih strani. V skupini uglednih obiskovalcev se je tako znašel tudi sloviti filozof in pisatelj Miguel de Unamuno y Jugo, ki je že tedaj veljal za enega najbolj znanih piscev v španskem jeziku.
Omenjena skupina je v Italijo pripotovala 14. septembra 1917 preko Ventimiglie ter pot nadaljevala skozi Milan in 18. septembra prispela v Videm. Tam jo je na sedežu vrhovnega poveljstva italijanske vojske sprejel general Luigi grof Cadorna. V naše kraje so torej Španci prišli le dober mesec pred avstro-ogrsko-nemško protiofenzivo pri Kobaridu in posledično pregonu italijanske vojske do reke Piave. Po vrnitvi domov je Unamuno napisal več člankov s proitalijansko vsebino. Nekateri izmed teh so izšli celo po italijanskem porazu na soški fronti!
Skupina španskih gostov je 20. septembra 1917 obiskala tudi Gorico. Zanimivo je, da niti intelektualec in univerzitetni profesor Miguel de Unamuno, ki je veljal za poliglota, ni vedel, kateremu ljudstvu pripadajo »slovansko« govoreči prebivalci, ki jih je srečal v razrušenem mestu. Njegova, sicer proitalijansko zapisana zapažanja lahko preberemo v knjigi Unamuno in Friuli (Unamuno v Furlaniji. Videm, 1984): »Spustili smo se v dolino in vstopili v Gorico. Tam smo lahko opazovali notranjost hiš, saj so jim manjkale strehe in veliko zunanjih sten. Videli smo še pogrnjeno mizo, razmetano posteljo, na notranjih stenah pa slike družin, ki so nemo gledale na ulico. Nehote smo bili priča intimnostim domačih ognjišč. Med potepanjem po mestu smo srečali nekaj starejših ljudi, ki očitno niso uspeli zbežati iz mesta. Iz njihovih pogovorov smo razumeli, da gre za Slovane. Povzpeli smo se na grad. Povsod same razvaline z zidovi, ki so bili na tem, da se zrušijo. Tam je še stala cerkvica, ki so se je topovi usmilili in je niso porušili. Z gradu smo lahko opazovali avstrijsko obrambno črto, ki je potekala po rdečem Markovem hribu. Na nebu smo videli tudi več črnih oblačkov, ki so jih povzročale eksplozije šrapnelov, čez nas pa je proti mestu žvižgajoče letela velika topovska granata. Nagonsko smo se sklonili, častnik pa nas je pozval, da se umaknemo, saj ni želel, da bi kak izstrelek ranil ali ubil nevtralne ljudi. Po sestopu z gradu smo se ustavili na poveljstvu mesta na glavnem trgu. Poveljnik nam je zaupal, da se trudi vzpostaviti kolikor toliko sprejemljivo mestno življenje. Intelektualci pred vojno so bili v glavnem Italijani, trgovci in kmetje z okolice pa Slovani. “Gre za Srbe?”, sem vprašal poveljnika. “Ne vem, za katero pleme gre, ker se na te stvari ne razumem,” je odvrnil visoki italijanski častnik.«
Po ogledu goriškega dela fronte so se španski gostje vrnili v Videm, naslednji dan pa so obiskali še Soško dolino in se skozi Kanal povzpeli tudi na Banjško planoto. V Videm so se vračali čez Kolovrat in skozi Benečijo. Zatem so si ogledali še frontne položaje v Dolomitih.
Miguel de Unamuno y Jugo je po vrnitvi domov v španskih in argentinskih časopisih neobjektivno poročal o tem obisku ter poveličeval latinski svet. Umrl je 31. decembra 1936 v Salamanki v Španiji.
Na fotografiji: Španski gosti in italijanski vojaki pred Neptunovim vodnjakom na Travniku v Gorici, 20. september 1917 (Fotoarhiv Društva soška fronta 1915-1917).