Vredno spomina

Danes mineva 130 let, odkar se je v Velikih Žabljah na Vipavskem rodil Venčeslav Marija Vrtovec, avstro-ogrski vojaški pilot, kasneje pa jezuit in nabožni pisatelj (1894).

Bil je najstarejši od desetih otrok. Kot dijak semeniške gimnazije v Gorici je bil ob izbruhu prve svetovne vojne vpoklican v tržaški 97. pehotni polk. Po nekaj mesecih vojaškega urjenja se je kot vojak vrnil v Gorico. Od tam je bil poslan v Ljubljano, kjer je bil po opravljenem kadetskem izpitu dodeljen 7. lovskemu bataljonu v Borovljah na Koroškem.

Maja 1915, ob izbruhu vojne z Italijo, so njegovo enoto skozi Dornberk in Renče poslali na fronto pri Šmartinščini (San Martino) na Krasu. Medtem je postal poročnik, s svojim vodom je zavzel položaje nasproti Tržiča (Monfalcone). V Doberdobu je zbolel in je bil po nekaj mesecih bolniškega staleža poslan na Mengore pri Sv. Luciji v enoto, ki je bila pretežno sestavljena iz Bošnjakov. Kasneje se je boril še na položajih med Mrzlim vrhom in Krnom.

Leta 1915 je poveljstvo avstro-ogrske armade objavilo poziv za sprejem v šolo za letalske opazovalce in Vrtovec se je takoj prijavil. Tri mesece je preživel na letališču v Dunajskem Novem mestu. Šolali so se na letalih Albatros BI. V avstro-ogrskem letalstvu so bili opazovalci le častniki in so opravljali funkcijo vodje letala. Piloti pa so bili predvsem podčastniki ali pa celo navadni vojaki. Tudi piloti lovcev so v začetku imeli le podčastniške čine. Opazovalec je moral obvladati snov iz navigacije, telegrafije, meteorologije in fotografiranja, hkrati pa je bil usposobljen za rokovanje s strojnico in odmetavanje bomb iz letala. Po končanem šolanju so izbrali kader za novoustanovljeno enoto, ki naj bi bila izključno bombniška.

Vrtovca so dodelili v Divačo kot nastanitvenega častnika v novo ustanovljeno letalsko enoto FLG 1 (Fluggeschwader Nr. 1 – eskadrilja št. 1), predvsem zato ker je znal srbsko, saj je pred tem deloval med bosanskimi vojaki. Letališče je bilo v izgradnji, pripravljalna dela pa so izvajali srbski vojni ujetniki. Divizijsko poveljstvo je sicer obljubilo tisoč ruskih ujetnikov, vendar je na koncu ostalo pri 250 srbskih ujetnikih. V naslednjih mesecih so zgradili nakladalno rampo ob železnici, dovozno cesto na letališče ter tovorno skladišče in uredili barake za častnike, podčastnike in vojake ter dve baraki za bodoče letališke delavnice. Konec leta 1916 so začeli postavljati hangarje. Ko so začela prihajati letala, je Vrtovec v začetku vodil sestavljanje. V enoti je bil poleg poveljnika Rabiča, ki je bil doma iz Koroške, edini Slovenec.

Konec januarja 1917 so začeli z prvimi vadbenimi leti. V ta namen so imeli dve šolski letali. Vrtovec je v Divači opravil 31 vadbenih in 19 bojnih poletov.

Sodeloval je pri bombardiranju italijanskih skladišč v Dolu (Vallone) in v velikem napadu na skladišča pri Gradišču ob Soči. Pri vračanju iz te akcije je pri Sovodnjah sestrelil sovražno letalo.

Kasneje je fotografiral položaje pri Doberdobskem jezeru in spremljal prevoz streliva iz Borovelj do Mosta na Soči, kajti letala njegove enote so skrbela za zračno zaščito takih prevozov. Sodeloval je pri korekcijah topovskega ognja na italijanske topniške kaverne na Sabotinu in na Vodice. Ob bombardiranju italijanskih položaje pri Opatjem selu se je Vrtovčevemu letalu med letom od Divače do Sežane pokvaril motor. Njegov pilot je izvedel zasilni pristanek. Letalu se je polomilo podvozje, toda naslonilo se je na propeler, ki se je odlomil, amortiziral udarec in preprečil, da bi se letalo prevrnilo. V trupu sta imela 60 kg bomb, ki bi lahko med prevračanjem padla iz ležišč in eksplodirala. Ta zlomljeni propeler je Vrtovec celo življenje nosili s sabo kot spomin na ta dogodek.

Maja 1917 se Vrtovec nad Gorico spopadel z italijanskim lovcem tipa nieuport, kjer je bilo v kratkem spopadu zadeto njegovo letalo. Kljub temu je pilotu ukazal, naj zasilno pristane na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču med Ajševico in Šempasem. Odbita krogla je Vrtovcu zdrobila golen in poškodovala arterijo. Dolgo se je zdravil po vojaških bolnišnicah, zatem pa je deloval na vojaškem letališču pri Dunaju.

Ob razpadu monarhije jeseni 1918 se je z vlakom odpravil v Ljubljano in se javil na poveljstvu Narodnega sveta, ki je imelo sedež na Bavarskem dvoru. Do začetka novembra je izdajal dovoljenja za prehod vojaštva preko slovenskega ozemlja. Toda Vrtovec se je odločil za duhovniški stan in odpustili so ga iz vojske. Vrnil se je v domače kraje, da bi se poslovil od domačih. Takrat so Vipavsko dolino že zasedli Italijani. Pri letališču v Ajdovščini je naključno srečal uniformiranega letalca, Franca Wognarja, po rodu Slovaka, ki je prišel v Ajdovščino na obisk k ženi, domačinki iz Šturij, poročila sta se namreč med vojno. V hangarjih sta našla uporabno letalo, ga uspela usposobiti in 12. novembra 1918 navsezgodaj poletela nad začudenimi italijanskimi vojaki, ki so taborili ob robu letališča. V širokem krogu sta zavila proti Krasu in mimo Postojne poletela proti Ljubljani, kjer sta pristala na letališču v Šiški. Vrtovec je to podrobno popisal v reviji Bogoljub št. 9 (1921).

Vrtovec se je pridružil jezuitom na Koroškem. Teologijo je študiral v Zagrebu, Innsbrucku in Travniku v Bosni, zatem tudi v Belgiji. V duhovnika je bil posvečen leta 1928. Veljal je za vsestransko dejavnega jezuita, deloval je razpet med Slovenijo in Hrvaško (Zagreb, Ljubljana, Maribor, Zadar). Pisal je knjige z duhovno vsebino in pesmi ter mnoge uglasbil, igral je kitaro in violino. Zadnjih dvajset let je preživel v Dravljah kot kaplan, prevajalec in predvsem velik molivec. V svoji sobi je skrbno čuval “tisti” propeler, da bi nekoč našel mesto v slovenskem letalskem muzeju.

Venčeslav Marija Vrtovec je umrl 14. junija 1988 v Ljubljani (Dravlje), pokopan je na Žalah, njegov propeler pa hrani Vojaški muzej Slovenske vojske.