Da se ne pozabi

Danes mineva 560 let, kar je v Anconi umrl Enea Silvio Piccolomini, bolj poznan kot papež Pij II. (1464). Rodil se je leta 1405 v majhnem kraju Corsigniano pri Sieni v Toskani. Kot zanimivost, ko je postal papež, je svoj rodni kraj preimenoval v Pienzo – Pijevo mesto.

Študiral je v Sieni in Firencah, poglabljal se je v latinsko klasično slovstvo in postal eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Udeležil se je koncila v Baslu (1431-1443), kjer je Piccolomini opravljal različne službe. Ob razkolu na tem koncilu in izvolitvi (zadnjega) protipapeža Feliksa V. (1439) je Piccolomini postal njegov tajnik v koncilskih zadevah. Zagnano je zastopal ideje konciliarizma, ki je zastopal stališče, da je koncil nad papežem in da zato lahko papeža tudi odstavi.

V osebnem življenju je bil Piccolomini kot humanist vdan uživanju, vselej pa je obdržal neko plemenitost. Kot moder mož je kmalu sprevidel položaj in leta 1442 je postal tajnik cesarja Friderika III. Doživel je duhovni preobrat, stopil je na stran zakonitega papeža Evgena IV. in se notranje umiril. Šele leta 1445, pri štiridesetih letih, je prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem.

Piccolomini je kot cesarjev tajnik v letih 1443 in 1444 prepotoval dobršen del Kranjske, Štajerske in Koroške. Januarja in februarja 1444 se je mudil v Ljubljani, od koder je odposlal tri pisma. Kot humanist je seveda severno od Alp pogrešal italijansko udobnost ter smisel za jezik in umetnost, zato je bil tedaj precej kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki. Pozneje, ko je naše kraje bolj spoznal, pa je bila njegova sodba mnogo prijaznejša.

Decembra 1447 je na Dunaju prejel škofovsko posvečenje, 18. maja 1448 pa je nastopil svojo škofovsko službo v Trstu. Več časa je preživel v naših krajih, toda očitno manj, kot je sam želel. Nove diplomatske obveznosti so ga namreč vodile na pota po evropskih deželah. Za časa svojega škofovanja v mestu ob zalivu je obhodil celotno škofijo, leta 1450 je posvetil župnijsko cerkev v Dutovljah in podružno cerkev v Predjami. Trst mu je ostal vedno dobro zapisan v srcu. V pismu leta 1453 je zapisal: “Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ.”

V začetku leta 1451 je iz Ljubljane sporočil tržaškemu kapitlju, da ga je papež Nikolaj V. imenoval za nadškofa v Sieni. Tudi tam se je ukvarjal z diplomatskimi nalogami. V tem času je dobil župnijo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, prejemal je seveda le dohodke te župnije, ni je pa upravljal.

Nadškof Piccomini se je leta 1456 preselil v Rim in bil kmalu imenovan za kardinala ter 19. avgusta 1458 izvoljen za papeža. Privzel si je ime Pij II. Ob prejemu papeške službe je izrekel znamenite besede: “Aeneum rejicite, Pium recipite!” (Eneja zavrzite, Pija sprejmite), saj se je zavedal svojega ne najbolj zglednega življenja v preteklih letih. Za glavni nalogi svojega pontifikata si je zadal prenovo Cerkve ter obrambo pred Turki, ki so ogrožali krščansko Evropo.

Že kot kardinal je svetoval cesarju Frideriku III. naj ustanovi ljubljansko škofijo in cesar je, v duhu tedanjega državnega cerkvenstva, 6. decembra 1461 podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo in jo izločil iz oblasti oglejskega patriarha. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462.

Leta 1463 je Pij II. zbiral križarsko vojsko, vendar je pri evropskih krščanskih vladarjih naletel na slab odziv. Križarje je nameraval voditi kar sam, zato je kljub težki bolezni prišel v pristanišče Ancono, kjer je umrl.