9. maj 1992: Slovenci v jugoslovanskih republikah

 9. maj 1992: Slovenci v jugoslovanskih republikah

Jugoslovanske republike so postajale samostojne države. Tudi to je bil vzrok, da so začeli pozorneje spremljati življenje Slovencev, ki so se znašli v ≫tujih državah≪. Na osnovi obujene nacionalne zavesti so na današnji dan leta 1992 ustanovili v Splitu Slovensko društvo Triglav. Sicer je po podatkih popisov prebivalstva največ Slovencev v drugih jugoslovanskih republikah živelo leta 1953, in sicer 71.652. To je bilo obdobje dirigiranega planskega gospodarstva, v katerem so morali številni kot strokovnjaki, državni uslužbenci ali kvalificirani delavci v drugih republikah pomagati pri industrializaciji in elektrifikaciji države.


Največ Slovencev je živelo na Hrvaškem, po popisu prebivalstva leta 1991 22.276, in sicer večinoma v Zagrebu, Istri, na Reki in v Splitu. Po nekaterih ocenah jih je v tej jugoslovanski republiki živelo celo 100.000. Na Hrvaškem je bila kot osrednje slovensko društvo leta 1929 v Zagrebu ustanovljena Narodna knjižnica in čitalnica, ki se je po drugi svetovni vojni preimenovala v Slovenski dom. V njegovem okviru so delovali pevski zbori, dramske skupine, študentski klubi in harmonikarski orkester. Aktivna je bila tudi duhovna sekcija Anton Martin Slomšek. Jeseni 1974 so na Reki ustanovili kulturno-prosvetno društvo Bazovica, ki je postalo prvi sedež krovne organizacije slovenskih društev na Hrvaškem, to je Zveze Slovencev na Hrvaškem.

V Bosno in Hercegovino so Slovenci od leta 1945 odhajali zlasti kot strokovnjaki, ki so pomagali pri obnovi in industrializaciji. Leta 1953 jih je tam živelo okrog 6300, potem pa se je število Slovencev v tej republiki počasi zmanjševalo, tako da jih je bilo po popisu leta 1991 še 2180. Leta 1945 je bilo obnovljeno Slovensko kulturno društvo Ivan Cankar, vendar je delovalo le do leta 1951, ko so bila ukinjena vsa nacionalna kulturno-prosvetna društva. Njegovo delovanje so obnovili šele med vojno v Bosni in Hercegovini, med najsilovitejšim obleganjem Sarajeva marca 1993, ko so se ljudje v stiski morda bolj zavedli svojih korenin. V Vojvodini se je velika večina Slovencev naselila v obdobju tako imenovane kolonizacije od sredine leta 1945 do sredine leta 1946. Naseljevali so se skupinsko, največ v Vršcu in okoliških naseljih ob romunski meji.

Po večini so bili to partizani, ki so med vojno izgubili premoženje, pa tudi delavci na poljih (največ iz Prekmurja in Bele krajine). V obdobju od leta 1945 do 1948 se je v Vojvodino priselilo 591 družin z 2836 člani, vendar se je že do začetka leta 1948 v Slovenijo vrnilo 131 družin s 745 člani, do leta 1960 pa po nekaterih podatkih še 295 družin z nekaj več kot 900 člani. Maja 1946 so v Gudurici ustanovili kulturno-umetniško društvo Sterija, v Vršcu pa društvo France Rozman, ki je delovalo do leta 1958. Pozneje so se priseljevali le še posamezni uslužbenci in kvalificirani delavci. Po podatkih popisa prebivalstva je leta 1991 v Srbiji živelo 9630 Slovencev, od tega v Novem Sadu 2730. Ob tem se je precej Slovencev, zlasti tistih iz mešanih zakonov, izreklo za Jugoslovane. V Makedoniji so se Slovenci po drugi svetovni vojni naseljevali bodisi kot kvalificirana delovna sila ali pa zaradi mešanih zakonov, ki so bili posledica tesnih medsebojnih gospodarskih odnosov in izobraževanja, predvsem mladih iz Makedonije v Sloveniji. Po popisu leta 1948 je v Makedoniji živelo 729 Slovencev, leta 1991 pa 513.

Deli z ostalimi

Peter Colnar

Sorodni članki